Page 320 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 320
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
kaj prepričljivo podobo resničnosti. Objemal nas je čuden nemir. Zdelo se
nama je, kakor da bi se spomini in življenje dotikali, in da se NE bodo ni-
koli več izgubili. Krošnje dreves so šumele drugače kakor v poletju — ven-
dar vedela sva, da izpod suhih listov in globoko v zaspanem gozdu življe-
nje teče naprej. Prišla sva pred znano hišo in stopila na dvorišče. Kakor
prvič, naju je domači pes spet povohal. Lajati mu ni bilo treba, ker je kmet
Opeka stal nepremično pred vhodom v kuhinjo. Tako kot prvič naju je
vprašujoče gledal. Spoznal naju je, ko sva ga pozdravila. Povabil naju je v
hišo. Ko smo se usedli, so stoli zaškripali prav tako kot prvič, toda to se
nama je zdaj zdelo znano. Zdelo se nama je, da se je Opeka postaral, od-
kar ga nisva videla. Njegove svetle oči so bile še bolj blede, roke pa je držal
tako, kakor da bi ga bolele. Kolega je prižgal pipo. Nekaj muh, ki so še os-
tale od poletja, se je zdaj brez cilja sprehajalo po pohištvu. Kolega je po-
vedal, da smo prevozili vso jamborovo pot do Trsta, da smo jambor naš-
li in da to želimo le še preveriti z njegovim dokumentom, če ga je seveda
našel. »Nisem ga našel,« je rekel, »pa mi lahko verjamete, da je bil pri hiši.
Večkrat sem ga prebral in se čudil, da je to doletelo prav našo hišo.« je
dodal Opeka z resnično žalostjo v glasu. Po daljšem pomenku smo mu
v tretje postavili isto vprašanje: »No, v tem času ste gotovo razmislili o
imenu ladje. Ali se ga spomnite?« Na obrazu se mu je spet pokazala rde-
čica: »Ne, pa saj sem vam že rekel, da je imelo neko grdo angleško ime.«
Tedaj ga je kolega z naglico presenetil: »Je bila Kurbja dolina?« »Kako pa
to veste?« se je starec presenečeno ozrl. Vedeli smo.
Izvedeli smo pa tako: 26. januar 1894. Rezka Frenetič je svojim ot-
rokom kasneje pripovedovala: »Iz Trsta so se Rakitenci vračali veseli.
Nekateri so šli z vlakom do Ljubljane. Osem jih je majavo sedelo na konji,
ko so se ustavili pred Bajto. Poskakali so na tla, pustili konje ob drevesih
in prišli v gostilno. Na vse pretege so se bahali s svojim podvigom in dob-
rim zaslužkom. Desetdnevno potovanje se je pošteno izplačalo. Ko so ga
imeli pod kapo še nekoliko več, so govoričili o lepi Kurbji dolini, ki so jo
obiskali. O tej dolini so povedali toliko lepega, da sem si jo predstavljala
polno prekrasnih deklet. Na koncu sem pa le izvlekla iz njih, da je Kurbja
dolina le velika ladja na jadra, ki so jo popravili v Trstu. Za to ladjo je bila
namenjena lesena Pošast, ki so jo par dni prej parkirali pred hišo.«
Pa ni bila Kurbja dolina. V doku ladjedelnice Sv. Marka v Trstu se je
košatila velika jadrnica tipa bark, na kateri se je svetilo ime »Beechdale«,
kar pomeni »Bukova dolina«. Rakitence je nekdo naplahtal, da se prevod
glasi »Kurbja dolina«, kar bi se pa po angleško pisalo »Bitchdale«. To ime
320
kaj prepričljivo podobo resničnosti. Objemal nas je čuden nemir. Zdelo se
nama je, kakor da bi se spomini in življenje dotikali, in da se NE bodo ni-
koli več izgubili. Krošnje dreves so šumele drugače kakor v poletju — ven-
dar vedela sva, da izpod suhih listov in globoko v zaspanem gozdu življe-
nje teče naprej. Prišla sva pred znano hišo in stopila na dvorišče. Kakor
prvič, naju je domači pes spet povohal. Lajati mu ni bilo treba, ker je kmet
Opeka stal nepremično pred vhodom v kuhinjo. Tako kot prvič naju je
vprašujoče gledal. Spoznal naju je, ko sva ga pozdravila. Povabil naju je v
hišo. Ko smo se usedli, so stoli zaškripali prav tako kot prvič, toda to se
nama je zdaj zdelo znano. Zdelo se nama je, da se je Opeka postaral, od-
kar ga nisva videla. Njegove svetle oči so bile še bolj blede, roke pa je držal
tako, kakor da bi ga bolele. Kolega je prižgal pipo. Nekaj muh, ki so še os-
tale od poletja, se je zdaj brez cilja sprehajalo po pohištvu. Kolega je po-
vedal, da smo prevozili vso jamborovo pot do Trsta, da smo jambor naš-
li in da to želimo le še preveriti z njegovim dokumentom, če ga je seveda
našel. »Nisem ga našel,« je rekel, »pa mi lahko verjamete, da je bil pri hiši.
Večkrat sem ga prebral in se čudil, da je to doletelo prav našo hišo.« je
dodal Opeka z resnično žalostjo v glasu. Po daljšem pomenku smo mu
v tretje postavili isto vprašanje: »No, v tem času ste gotovo razmislili o
imenu ladje. Ali se ga spomnite?« Na obrazu se mu je spet pokazala rde-
čica: »Ne, pa saj sem vam že rekel, da je imelo neko grdo angleško ime.«
Tedaj ga je kolega z naglico presenetil: »Je bila Kurbja dolina?« »Kako pa
to veste?« se je starec presenečeno ozrl. Vedeli smo.
Izvedeli smo pa tako: 26. januar 1894. Rezka Frenetič je svojim ot-
rokom kasneje pripovedovala: »Iz Trsta so se Rakitenci vračali veseli.
Nekateri so šli z vlakom do Ljubljane. Osem jih je majavo sedelo na konji,
ko so se ustavili pred Bajto. Poskakali so na tla, pustili konje ob drevesih
in prišli v gostilno. Na vse pretege so se bahali s svojim podvigom in dob-
rim zaslužkom. Desetdnevno potovanje se je pošteno izplačalo. Ko so ga
imeli pod kapo še nekoliko več, so govoričili o lepi Kurbji dolini, ki so jo
obiskali. O tej dolini so povedali toliko lepega, da sem si jo predstavljala
polno prekrasnih deklet. Na koncu sem pa le izvlekla iz njih, da je Kurbja
dolina le velika ladja na jadra, ki so jo popravili v Trstu. Za to ladjo je bila
namenjena lesena Pošast, ki so jo par dni prej parkirali pred hišo.«
Pa ni bila Kurbja dolina. V doku ladjedelnice Sv. Marka v Trstu se je
košatila velika jadrnica tipa bark, na kateri se je svetilo ime »Beechdale«,
kar pomeni »Bukova dolina«. Rakitence je nekdo naplahtal, da se prevod
glasi »Kurbja dolina«, kar bi se pa po angleško pisalo »Bitchdale«. To ime
320
