Page 315 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 315
Po sledeh nekega jambora ...
mi je vrnil na cesto. Ni bila ozka, ob obeh straneh je imela izogibališča in
parkirišča. Pridne roke vaščanov so jo urejevale in gladile tako, da so bila
potovanja prijetna. Za dolgo deblo pa ni bilo tako; čeprav so imeli vozovi
tri do štiri premične preme, se je tu in tam kakšno kolo zagozdilo ob voga-
le posameznih hiš. Treba je bilo prestavljati in reševati. In tu nastopi pri-
povedovalec, ki je to doživel. Majhne postave, zgaranih rok in razoranega
obraza, davno tega je bil morda videti večji, a na ramenih je nosil skoraj
celo stoletje. Bil pa je čil, jasnih misli in dobrega spomina. Tako je pripo-
vedoval: »Vse zrelo moško prebivalstvo v vasi je pomagalo prestavljati ve-
likansko hojo! Morali so paziti, da ne poškodujejo debla, hkrati pa odpreti
promet za druge vozove. Bil je mraz, a otročaji smo stali tam in zijali v to
velikansko čudo. Sreča je bila, da se je sneg skoraj stopil, vseeno pa je bilo
težko. Pri neki hiši se je jambor zagozdil, in ga ni bilo mogoče rešiti dru-
gače, kakor tako, da so odbili vogal hiše in ga povlekli naprej. No, škoda ni
bila velika, gospodar je le zaokrožil vogal z malto, kar je prišlo prav tudi
drugim vozovom. Še danes se pozna, kje se je to zgodilo!« Pripovedovalec
je govoril živahno in prepričljivo, oči so mu žarele, obraz se je pordečil —
ni čudno, vrnil se je za trenutek v svoje otroštvo in se spominjal zgodbe,
ki je tedaj vznemirila vas. Pozneje me je peljal do hiše, kjer se je to zgodi-
lo, da bi me prepričal, da je govoril resnico. Vogal hiše je v višini do prvega
nadstropja odbit in zaokrožen z ometom. Hišni gospodar je potrdil, da je
bilo to popravljeno 1984 leta. Ogledala sem si hišo, majhen kotiček prete-
klosti, ki je govoril o minulih letih, o delu nekdanjih ljudi. Zdelo se mi je,
kot da bi se vrnila iz preteklosti. Pripovedovalec se je tudi zamislil, globo-
ko vdahnil in nadaljeval svojo pripoved:
»Ko so peljali skozi vas, je šlo gladko. Šest parov konj je vleklo do
Belskega križišča, tam pa so že čakali Belci z osmimi pari volov. Cesta
čez Vrh Vrhov v Landol je bila precej strma, konji pa so bili že utruje-
ni. Zato so Belske priprege prišle prav. Tako je šlo gladko do vrha, tam
pa so spet vpregli konje in peljali v Landol.«
Od tu dalje se izgubijo sledi. V Landolu. Brezju in Razdrtem nam pri-
povedovalci niso mogli potrditi zgodbe. Bilo je, kakor da jambor tega dela
ceste sploh ni opravil. Spomnil sem se na droben zveščič iz študentskih
let. Tam sem našel naslednjo beležko:
»Dvanajsti september 1958. Na ohceti na Malem Ubelskem ...« Reza
Premrl je tedaj med drugim pripovedovala: »Ko sem bila še majhno
dekletce, so po stari cesti prevažali veliko jamborov in drugih kosov
315
mi je vrnil na cesto. Ni bila ozka, ob obeh straneh je imela izogibališča in
parkirišča. Pridne roke vaščanov so jo urejevale in gladile tako, da so bila
potovanja prijetna. Za dolgo deblo pa ni bilo tako; čeprav so imeli vozovi
tri do štiri premične preme, se je tu in tam kakšno kolo zagozdilo ob voga-
le posameznih hiš. Treba je bilo prestavljati in reševati. In tu nastopi pri-
povedovalec, ki je to doživel. Majhne postave, zgaranih rok in razoranega
obraza, davno tega je bil morda videti večji, a na ramenih je nosil skoraj
celo stoletje. Bil pa je čil, jasnih misli in dobrega spomina. Tako je pripo-
vedoval: »Vse zrelo moško prebivalstvo v vasi je pomagalo prestavljati ve-
likansko hojo! Morali so paziti, da ne poškodujejo debla, hkrati pa odpreti
promet za druge vozove. Bil je mraz, a otročaji smo stali tam in zijali v to
velikansko čudo. Sreča je bila, da se je sneg skoraj stopil, vseeno pa je bilo
težko. Pri neki hiši se je jambor zagozdil, in ga ni bilo mogoče rešiti dru-
gače, kakor tako, da so odbili vogal hiše in ga povlekli naprej. No, škoda ni
bila velika, gospodar je le zaokrožil vogal z malto, kar je prišlo prav tudi
drugim vozovom. Še danes se pozna, kje se je to zgodilo!« Pripovedovalec
je govoril živahno in prepričljivo, oči so mu žarele, obraz se je pordečil —
ni čudno, vrnil se je za trenutek v svoje otroštvo in se spominjal zgodbe,
ki je tedaj vznemirila vas. Pozneje me je peljal do hiše, kjer se je to zgodi-
lo, da bi me prepričal, da je govoril resnico. Vogal hiše je v višini do prvega
nadstropja odbit in zaokrožen z ometom. Hišni gospodar je potrdil, da je
bilo to popravljeno 1984 leta. Ogledala sem si hišo, majhen kotiček prete-
klosti, ki je govoril o minulih letih, o delu nekdanjih ljudi. Zdelo se mi je,
kot da bi se vrnila iz preteklosti. Pripovedovalec se je tudi zamislil, globo-
ko vdahnil in nadaljeval svojo pripoved:
»Ko so peljali skozi vas, je šlo gladko. Šest parov konj je vleklo do
Belskega križišča, tam pa so že čakali Belci z osmimi pari volov. Cesta
čez Vrh Vrhov v Landol je bila precej strma, konji pa so bili že utruje-
ni. Zato so Belske priprege prišle prav. Tako je šlo gladko do vrha, tam
pa so spet vpregli konje in peljali v Landol.«
Od tu dalje se izgubijo sledi. V Landolu. Brezju in Razdrtem nam pri-
povedovalci niso mogli potrditi zgodbe. Bilo je, kakor da jambor tega dela
ceste sploh ni opravil. Spomnil sem se na droben zveščič iz študentskih
let. Tam sem našel naslednjo beležko:
»Dvanajsti september 1958. Na ohceti na Malem Ubelskem ...« Reza
Premrl je tedaj med drugim pripovedovala: »Ko sem bila še majhno
dekletce, so po stari cesti prevažali veliko jamborov in drugih kosov
315
