Page 316 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 316
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
lesa. Leta 1894, torej eno leto pred velikim potresom, je tod potoval
velikanski jambor, ki ga je vleklo šest parov konj. Pravili so, da je me-
ril 61 metrov. Vaški otročaji smo zdivjali na cesto, da bi videli to čudo.
Rečem vam — bila je prava pošast! Kot velikanska kača se je vlekel po
cesti. Blatni konji so Dihali, spremljevalci so včasih gazili v blatu do
gležnjev, na kolesih se je nabiralo s snegom in mokro travo pomešano
blato. Bilo je grdo, vendar veličastno to videti!«
Zakaj sem si ta podatek zapisal? Morda zato, ker zgodbi nisem verjel?
Ali pa morda ker me je les zanimal že od otroštva? Zdaj sem se vprašal: je
Reza Premrl govorila o rakitniškem jamboru? Ni govorila o kraju izvora,
toda število parov konj, zima, sneg, leto prevoza, vse to govori o velikem
rakitniškem jamboru.
V Senožečah nisem izvedel nič, vendar so morali peljati čez Gabrk,
zato so bili potrebni voli. Le kje so dobili volovsko priprego? V Senodolicah
mi niso vedeli povedati ničesar. V Štorijah se megleno spominjajo pripo-
vedovanj o dolgi »pošasti«, ki jo prav tako datirajo v leto pred velikim pot-
resom. V Sežani nisem našel pripovedovalca, ki bi kaj vedel o tem, čeprav
je gotovo, da so Rakitenci prenočili tam. Kam naprej? Čez mejo? Žal je
zmanjkalo časa in iskanje sledi nekega jambora je bilo prekinjeno za več
kot leto dni.
2. januar 1976. V Hlavatijevi hiši na Opčinah se je zbralo nekaj starih
ljudi, da bi skupaj trčili na zdravo novo leto. Čisto naključje je hotelo, da
sem bil tam. Zunaj je bil mraz, mrzla in močna burja je prispevala svoj de-
lež k zimi. Mi smo pa sedeli ob topli peči in se v prijetnem ambijentu po-
govarjali. Priložnost je bila kakor nalašč. Na moja vprašanja so začeli zbu-
jati spomine, ki sem jih pridno beležil. Starejši možakarji so ob kozarcu
kraškega terana obujali spomine in pripovedovali zgodbe iz preteklosti.
Na dan je prišel tudi naš jambor! Imenovali so ga »pošast«, kakor v dru-
gih vaseh. In ta »pošast« je potovala tudi skozi Opčine, in sicer januarja
1984. Nobeden od pripovedovalcev tega ni videl z lastnimi očmi. Vsi pa
so zgodbo slišali iz pripovedovanja starejših. Baje je tisti dan pihala moč-
na burja, ki je razgibala ves Kras in Tržaški zaliv. Kako je prišel jambor od
Opčin do Trsta, kdo je pomagal na strmih cestah južno od Kraškega roba,
ni vedel nihče povedati. A 24. januarja je bil v ladjedelnici. Kasnejši podat-
ki: Februar 1977, v Dolenji vasi pri Senožečah sva se pogovarjala s starej-
šim možakarjem v skromni hišici. Bila je še zima, toda v zraku je bilo ču-
titi nekaj prijetnega. Sijalo je sonce, in imela sva občutek, da bo spomlad
kmalu prišla. Sneg je skopnel in poti so bile dan na dan bolj suhe. Proti ve-
316
lesa. Leta 1894, torej eno leto pred velikim potresom, je tod potoval
velikanski jambor, ki ga je vleklo šest parov konj. Pravili so, da je me-
ril 61 metrov. Vaški otročaji smo zdivjali na cesto, da bi videli to čudo.
Rečem vam — bila je prava pošast! Kot velikanska kača se je vlekel po
cesti. Blatni konji so Dihali, spremljevalci so včasih gazili v blatu do
gležnjev, na kolesih se je nabiralo s snegom in mokro travo pomešano
blato. Bilo je grdo, vendar veličastno to videti!«
Zakaj sem si ta podatek zapisal? Morda zato, ker zgodbi nisem verjel?
Ali pa morda ker me je les zanimal že od otroštva? Zdaj sem se vprašal: je
Reza Premrl govorila o rakitniškem jamboru? Ni govorila o kraju izvora,
toda število parov konj, zima, sneg, leto prevoza, vse to govori o velikem
rakitniškem jamboru.
V Senožečah nisem izvedel nič, vendar so morali peljati čez Gabrk,
zato so bili potrebni voli. Le kje so dobili volovsko priprego? V Senodolicah
mi niso vedeli povedati ničesar. V Štorijah se megleno spominjajo pripo-
vedovanj o dolgi »pošasti«, ki jo prav tako datirajo v leto pred velikim pot-
resom. V Sežani nisem našel pripovedovalca, ki bi kaj vedel o tem, čeprav
je gotovo, da so Rakitenci prenočili tam. Kam naprej? Čez mejo? Žal je
zmanjkalo časa in iskanje sledi nekega jambora je bilo prekinjeno za več
kot leto dni.
2. januar 1976. V Hlavatijevi hiši na Opčinah se je zbralo nekaj starih
ljudi, da bi skupaj trčili na zdravo novo leto. Čisto naključje je hotelo, da
sem bil tam. Zunaj je bil mraz, mrzla in močna burja je prispevala svoj de-
lež k zimi. Mi smo pa sedeli ob topli peči in se v prijetnem ambijentu po-
govarjali. Priložnost je bila kakor nalašč. Na moja vprašanja so začeli zbu-
jati spomine, ki sem jih pridno beležil. Starejši možakarji so ob kozarcu
kraškega terana obujali spomine in pripovedovali zgodbe iz preteklosti.
Na dan je prišel tudi naš jambor! Imenovali so ga »pošast«, kakor v dru-
gih vaseh. In ta »pošast« je potovala tudi skozi Opčine, in sicer januarja
1984. Nobeden od pripovedovalcev tega ni videl z lastnimi očmi. Vsi pa
so zgodbo slišali iz pripovedovanja starejših. Baje je tisti dan pihala moč-
na burja, ki je razgibala ves Kras in Tržaški zaliv. Kako je prišel jambor od
Opčin do Trsta, kdo je pomagal na strmih cestah južno od Kraškega roba,
ni vedel nihče povedati. A 24. januarja je bil v ladjedelnici. Kasnejši podat-
ki: Februar 1977, v Dolenji vasi pri Senožečah sva se pogovarjala s starej-
šim možakarjem v skromni hišici. Bila je še zima, toda v zraku je bilo ču-
titi nekaj prijetnega. Sijalo je sonce, in imela sva občutek, da bo spomlad
kmalu prišla. Sneg je skopnel in poti so bile dan na dan bolj suhe. Proti ve-
316
