Page 319 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 319
Po sledeh nekega jambora ...
namenom, da se ustaviva pri Bajti. Res sva se ustavila, in si s pomočjo pri-
jetne Pepce Perhavec pregledala parkirni prostor. Bajta je zidana neko-
liko poševno in je nekoliko odmaknjena od ceste. Na zahodni strani so
prejšnji lastniki vsekali v kamnito pobočje hriba prostor za konje (štala)
in vozove, ter še potrebno pot na senik, ki je lahko služila tudi za parkir-
ni prostor manjših vozov. Vse skupaj izgleda zelo majhno, vendar je me-
ter dokazal, da meri tako imenovani zunanji prostor od začetka hiše do
useka v hrib 82 metrov v dolžino. Torej je mogla Rezka Frenetič resnično
izmeriti kompozicijo. Pa še vedno je ostalo 4 metre prostora. Na ozemlju
Slovenije je bil to zadnji terenski podatek.
Kakšnih pet let pred dogodkom, po ponovnem pregledu virov ladje-
delnice v Trstu, smo obiskali gospo Zofijo Vica, ki je bila služkinja v Trstu
in se je s prihranki dokopala do majhne zelenjavne trgovinice. Bila je po
rodu s Krasa, njen mož pa je delal v ladjedelnici Sv. Marka do upokojitve
leta 1908. Zofijin tast je večkrat pripovedoval o dogodkih v ladjedelnici.
Med drugim tudi o zanimivostih, kakršni so bili na primer težko oblože-
ni furmanski vozovi. Med zanimivosti je spadal tudi naš jambor, o kate-
rem je povedal tudi točno dolžino.
»Mrzla burja je bila, da je marsikje odkrila streho. Ceste so bile
sicer suhe, a ledeno mrzle. V takšnem mrzlem dnevu se je na obali
pri Portonovu pokazala vprega 4 parov konj, ki jo je spremljalo ka-
kšnih 10 utrujenih in od mraza premrzlih mož. Vozili so jambor. Celo
za Tržačane je bilo to presenečenje, ker takšnega debla še niso vi-
deli. Občudovanje je bilo splošno. Po pripovedovanju Zofije Vico so
Tržačani stali po vsej poti od vhoda v Trst do ladjedelnice. Nekaj te-
dnov kasneje se je naše deblo pojavilo v navpični legi kot osrednji jam-
bor na ponosni jadrnici, ki so jo tam popravljali.«
Takšno je pripovedovanje Zofije Vico.
7. oktober 1975. Še preden smo lahko preverili vso jamborovo pot od
Rakitne do Trsta in preden smo se prepričali, da je Rezka Frenetič imela
prav, smo imeti toliko podatkov v rokah, da smo se lahko spet odpeljali v
Rakitno. Peljala sva se po isti cesti kot prvič, le da zdaj ni bilo poletje, am-
pak jesen. Namesto prahu je po cesti zdaj ležalo porumenelo mrtvo dre-
vesno listje. Bela megla se je usedla povsod in pokrivala vse okoli nas. V
gozdu je bilo tiho, drevesa so bila mokra in spolzka. Zdelo se nama je, ka-
kor da bi se tihe sanje sprehajale no cesti, in da so med njimi tudi naše
prve sanje o resničnosti jambora. Sedaj smo jih videli spremenjene v do-
319
namenom, da se ustaviva pri Bajti. Res sva se ustavila, in si s pomočjo pri-
jetne Pepce Perhavec pregledala parkirni prostor. Bajta je zidana neko-
liko poševno in je nekoliko odmaknjena od ceste. Na zahodni strani so
prejšnji lastniki vsekali v kamnito pobočje hriba prostor za konje (štala)
in vozove, ter še potrebno pot na senik, ki je lahko služila tudi za parkir-
ni prostor manjših vozov. Vse skupaj izgleda zelo majhno, vendar je me-
ter dokazal, da meri tako imenovani zunanji prostor od začetka hiše do
useka v hrib 82 metrov v dolžino. Torej je mogla Rezka Frenetič resnično
izmeriti kompozicijo. Pa še vedno je ostalo 4 metre prostora. Na ozemlju
Slovenije je bil to zadnji terenski podatek.
Kakšnih pet let pred dogodkom, po ponovnem pregledu virov ladje-
delnice v Trstu, smo obiskali gospo Zofijo Vica, ki je bila služkinja v Trstu
in se je s prihranki dokopala do majhne zelenjavne trgovinice. Bila je po
rodu s Krasa, njen mož pa je delal v ladjedelnici Sv. Marka do upokojitve
leta 1908. Zofijin tast je večkrat pripovedoval o dogodkih v ladjedelnici.
Med drugim tudi o zanimivostih, kakršni so bili na primer težko oblože-
ni furmanski vozovi. Med zanimivosti je spadal tudi naš jambor, o kate-
rem je povedal tudi točno dolžino.
»Mrzla burja je bila, da je marsikje odkrila streho. Ceste so bile
sicer suhe, a ledeno mrzle. V takšnem mrzlem dnevu se je na obali
pri Portonovu pokazala vprega 4 parov konj, ki jo je spremljalo ka-
kšnih 10 utrujenih in od mraza premrzlih mož. Vozili so jambor. Celo
za Tržačane je bilo to presenečenje, ker takšnega debla še niso vi-
deli. Občudovanje je bilo splošno. Po pripovedovanju Zofije Vico so
Tržačani stali po vsej poti od vhoda v Trst do ladjedelnice. Nekaj te-
dnov kasneje se je naše deblo pojavilo v navpični legi kot osrednji jam-
bor na ponosni jadrnici, ki so jo tam popravljali.«
Takšno je pripovedovanje Zofije Vico.
7. oktober 1975. Še preden smo lahko preverili vso jamborovo pot od
Rakitne do Trsta in preden smo se prepričali, da je Rezka Frenetič imela
prav, smo imeti toliko podatkov v rokah, da smo se lahko spet odpeljali v
Rakitno. Peljala sva se po isti cesti kot prvič, le da zdaj ni bilo poletje, am-
pak jesen. Namesto prahu je po cesti zdaj ležalo porumenelo mrtvo dre-
vesno listje. Bela megla se je usedla povsod in pokrivala vse okoli nas. V
gozdu je bilo tiho, drevesa so bila mokra in spolzka. Zdelo se nama je, ka-
kor da bi se tihe sanje sprehajale no cesti, in da so med njimi tudi naše
prve sanje o resničnosti jambora. Sedaj smo jih videli spremenjene v do-
319
