Page 317 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 317
Po sledeh nekega jambora ...
čeru se je nad vas spustila rahla megla. Tiho sva sedela v skromni kuhinji,
ki je bila prijetno ogreta in na tihem sva upala, da bo starec povedal nekaj
zanimivega. Marsikaj sva pri njem zabeležila. Govoril je o starih običajih,
o pesmih, ki so jih pevci znali tako lepo zapeti, o delu na polju, v gozdu in
doma na dvorišču. Med drugim sva zapisala: »Moja družina je bila mar-
sikdaj odvisna od zaslužka z volovskimi vpregami. Z dvema paroma vo-
lov sta še oče in ded, v mlajših letih tudi jaz, čakala na križišču dolenjeva-
ške s cesarsko cesto, da sta pomagala furmanom iz gornjih krajev speljati
čez Gabrk, proti Senadolom, oziroma Bajti in Senadolom. Takih prevozov
je bilo v starih časih veliko.« Ko se je razgovoril, sva na tihem upala, da bo
odgovoril tudi na naše staro vprašanje. In nisva se nič motila. Možakar
je namreč na vprašanje odgovoril popolnoma pritrdilno: »Oče mi je pra-
vil o tem. Tistemu jamboru so pravili »pošast«. Štiri dni preden je šel sko-
zi Senožeče in tod mimo, so naši očetje vedeli zanj. Dober glas se sliši v
deveto vas, slab pa v osemnajsto. Mislim, da je ta jambor spremljal hkra-
ti dober in slab glas. Če prav računam, je bila priprega, ki so jo dali naši
vaščani, dvanajsta, ali trinajsta. Od Starega Smoljevega preko Senožeč do
vznožja Gabrka so jambor vlekli še štirje pari konj. Pravili so, da jih je bilo
prej šest in osem parov, toda naši očetje so ga z osmimi pari volov spelja-
li do vrha Gabrke. Moj oče je vozil z dvema paroma, sosed z dvema, ostale
štiri so posodili drugi vaščani. Rekli so, da je šlo gladko, in da so Rakitenci
prenočili v Bajti.« Poslednji podatek nama je povedal več, kot sva si lah-
ko tedaj mislila.
Marec 1977. Senadole. Dopoldne sva se peljala do Bajte. Stavba je ve-
lika, mogočna, pozna se ji, da je bila zgrajena v gostinske namene. Stoji
na višini nad Senodolami, tik ob cesti, kjer je privlačila veliko furmanov,
ki so peljali v Trst ali iz njega. S te točke je videti celotne Senodole. Od da-
leč so videti hiše neznatne, vendar se je tudi tam veliko dogajalo. Strešna
kritina se je bleščala v soncu in težko bi rekli, da vas ni lepa. Leži pač v ko-
tanji daleč od drugega sveta, a znala se je v svet vključiti s svojimi furma-
ni, s svojim gostinstvom in svojim deležem poklicnega nasmeha. Pihal
je rahel veter in veje dreves so se tiho pozibavale. Na vrhu nekega dreve-
sa sva zagledala črno vrano, ki je sedela tam nepremično, kakor da bi bila
preparirana v kakšnem naravoslovnem muzeju. Zrak je bil svež, z vet-
rom je prihajal topli dah pomladi. Ugotavljala sva, da je naš Kras resnič-
no lep. Vstopila sva v gostinske prostore, ki danes ne služijo več svojemu
namenu. Tam smo našli prijetno ženico srednjih let in širokega nasmeha.
Pozdravila sva jo in se predstavila. Ona je bila Pepca Perhavec. Po nekaj
317
čeru se je nad vas spustila rahla megla. Tiho sva sedela v skromni kuhinji,
ki je bila prijetno ogreta in na tihem sva upala, da bo starec povedal nekaj
zanimivega. Marsikaj sva pri njem zabeležila. Govoril je o starih običajih,
o pesmih, ki so jih pevci znali tako lepo zapeti, o delu na polju, v gozdu in
doma na dvorišču. Med drugim sva zapisala: »Moja družina je bila mar-
sikdaj odvisna od zaslužka z volovskimi vpregami. Z dvema paroma vo-
lov sta še oče in ded, v mlajših letih tudi jaz, čakala na križišču dolenjeva-
ške s cesarsko cesto, da sta pomagala furmanom iz gornjih krajev speljati
čez Gabrk, proti Senadolom, oziroma Bajti in Senadolom. Takih prevozov
je bilo v starih časih veliko.« Ko se je razgovoril, sva na tihem upala, da bo
odgovoril tudi na naše staro vprašanje. In nisva se nič motila. Možakar
je namreč na vprašanje odgovoril popolnoma pritrdilno: »Oče mi je pra-
vil o tem. Tistemu jamboru so pravili »pošast«. Štiri dni preden je šel sko-
zi Senožeče in tod mimo, so naši očetje vedeli zanj. Dober glas se sliši v
deveto vas, slab pa v osemnajsto. Mislim, da je ta jambor spremljal hkra-
ti dober in slab glas. Če prav računam, je bila priprega, ki so jo dali naši
vaščani, dvanajsta, ali trinajsta. Od Starega Smoljevega preko Senožeč do
vznožja Gabrka so jambor vlekli še štirje pari konj. Pravili so, da jih je bilo
prej šest in osem parov, toda naši očetje so ga z osmimi pari volov spelja-
li do vrha Gabrke. Moj oče je vozil z dvema paroma, sosed z dvema, ostale
štiri so posodili drugi vaščani. Rekli so, da je šlo gladko, in da so Rakitenci
prenočili v Bajti.« Poslednji podatek nama je povedal več, kot sva si lah-
ko tedaj mislila.
Marec 1977. Senadole. Dopoldne sva se peljala do Bajte. Stavba je ve-
lika, mogočna, pozna se ji, da je bila zgrajena v gostinske namene. Stoji
na višini nad Senodolami, tik ob cesti, kjer je privlačila veliko furmanov,
ki so peljali v Trst ali iz njega. S te točke je videti celotne Senodole. Od da-
leč so videti hiše neznatne, vendar se je tudi tam veliko dogajalo. Strešna
kritina se je bleščala v soncu in težko bi rekli, da vas ni lepa. Leži pač v ko-
tanji daleč od drugega sveta, a znala se je v svet vključiti s svojimi furma-
ni, s svojim gostinstvom in svojim deležem poklicnega nasmeha. Pihal
je rahel veter in veje dreves so se tiho pozibavale. Na vrhu nekega dreve-
sa sva zagledala črno vrano, ki je sedela tam nepremično, kakor da bi bila
preparirana v kakšnem naravoslovnem muzeju. Zrak je bil svež, z vet-
rom je prihajal topli dah pomladi. Ugotavljala sva, da je naš Kras resnič-
no lep. Vstopila sva v gostinske prostore, ki danes ne služijo več svojemu
namenu. Tam smo našli prijetno ženico srednjih let in širokega nasmeha.
Pozdravila sva jo in se predstavila. Ona je bila Pepca Perhavec. Po nekaj
317
