Page 318 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 318
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
minutah in po nekaj izrečenih besedah sva ugotovila, da Pepca Perhavec
spada med najzanimivejše člane naše zgodbe. V hiši sva zagledala pravo
mogočno arhitekturo z močnimi in širokimi zidovi, s težkimi hrastovi-
mi vrati. Pepca se je vrtela okoli štedilnika in nama skuhala kavo. Ko je
bila dišeča kava na mizi, se je usedla k nama in na naša vprašanja odgo-
vorila takole: »Moja mati je bila Rezka Franetič. Tedaj je bila še služkinja,
pozneje pa gospodinja pri Bajti. Verjetno ste že slišali, da je bila navihana
kot deset vražičev skupaj. Ona je nosila hlače na posestvu, vsi drugi smo
jo morali ubogati in napraviti kakor je želela ona. No, o tisti »pošasti« je
nam otrokom pripovedovala, da je s konji vred zavzela skoraj ves parkir-
ni prostor pred gostilno. Torej je bil jambor, po katerem sprašujete, za eno
noč gost Bajte. Ker moja mati ni verjela očem, ko je zagledala velikansko
deblo, je visela šiviljski meter in ga izmerila. Skupaj s štirimi pari konj je
cela kompozicija merila 78 metrov. O tem nam je večkrat pripovedovala.
Celo to sem si zapomnila, da so deblo pripeljali iz Rakitne pri Ljubljani.«
Poslovili smo se od Pepce Perhavec, izredno zadovoljni s podatkom, ki
smo ga izvedeli. Podatek je točen in presenetljivo resničen. Pepca nam je
dovolila fotografirati Bajto, tako smo jo ovekovečili pred njeno popolno
modernizacijo. Usedla sva se avto. Kolega mi je predal volan, rekoč: »Po
vsem tem moram pokaditi eno pipo tobaka, da zadevo temeljito premis-
lim.« Odpeljala sva se proti Senožečam, da bi potešila lakoto, saj je poldne
že zdavnaj minilo.
Še vedno je ostal dvom. Je sploh mogoče, da so pri nas rasla takšna
drevesa? Je mogoče, da ima Bajta toliko parkirnega prostora? Na prvo
vprašanje sva dobila dva odgovora: Gozdarski inženirji in drugi lesni
strokovnjaki zatrjujejo, da doživljajo jelovi gozdovi pri nas v zadnjih 80—
100 letih neko krizo v rasti, katere vzroki še niso dokončno ugotovljeni.
Po drugi strani pa najvišja smreka, ki raste zdaj v območju goveniji, meri
47 metrov, medtem ko so v prejšnjem stoletju rasle do 20 in več metrov
višje jelke. Na to vprašanje je posredoval delni odgovor tudi Prof. dr.
Ferdo Gestrin, ki je v virih za 19. stoletje odkril, da so fantje neke vasi na
Notranjskem postavili okoli leta 1890 mlaj, ki je v višino meril 65 metrov.
V viru ni rečeno, da je bil iz enega debla, vendar je bilo tedaj tehnično ne-
mogoče dvigniti v navpičen položaj iz dveh ali treh kosov sestavljeni mlaj,
posebej na vasi ne. Zato lahko mirno rečemo, da je govor o enem deblu.
Na drugo vprašanje smo mogli odgovoriti sami.
September 1978. Potovala sva iz Ljubljane proti Senožečam, ko nama
je prišel na misel rakitniški jambor. Zato sva se odpravila proti Sežani z
318
minutah in po nekaj izrečenih besedah sva ugotovila, da Pepca Perhavec
spada med najzanimivejše člane naše zgodbe. V hiši sva zagledala pravo
mogočno arhitekturo z močnimi in širokimi zidovi, s težkimi hrastovi-
mi vrati. Pepca se je vrtela okoli štedilnika in nama skuhala kavo. Ko je
bila dišeča kava na mizi, se je usedla k nama in na naša vprašanja odgo-
vorila takole: »Moja mati je bila Rezka Franetič. Tedaj je bila še služkinja,
pozneje pa gospodinja pri Bajti. Verjetno ste že slišali, da je bila navihana
kot deset vražičev skupaj. Ona je nosila hlače na posestvu, vsi drugi smo
jo morali ubogati in napraviti kakor je želela ona. No, o tisti »pošasti« je
nam otrokom pripovedovala, da je s konji vred zavzela skoraj ves parkir-
ni prostor pred gostilno. Torej je bil jambor, po katerem sprašujete, za eno
noč gost Bajte. Ker moja mati ni verjela očem, ko je zagledala velikansko
deblo, je visela šiviljski meter in ga izmerila. Skupaj s štirimi pari konj je
cela kompozicija merila 78 metrov. O tem nam je večkrat pripovedovala.
Celo to sem si zapomnila, da so deblo pripeljali iz Rakitne pri Ljubljani.«
Poslovili smo se od Pepce Perhavec, izredno zadovoljni s podatkom, ki
smo ga izvedeli. Podatek je točen in presenetljivo resničen. Pepca nam je
dovolila fotografirati Bajto, tako smo jo ovekovečili pred njeno popolno
modernizacijo. Usedla sva se avto. Kolega mi je predal volan, rekoč: »Po
vsem tem moram pokaditi eno pipo tobaka, da zadevo temeljito premis-
lim.« Odpeljala sva se proti Senožečam, da bi potešila lakoto, saj je poldne
že zdavnaj minilo.
Še vedno je ostal dvom. Je sploh mogoče, da so pri nas rasla takšna
drevesa? Je mogoče, da ima Bajta toliko parkirnega prostora? Na prvo
vprašanje sva dobila dva odgovora: Gozdarski inženirji in drugi lesni
strokovnjaki zatrjujejo, da doživljajo jelovi gozdovi pri nas v zadnjih 80—
100 letih neko krizo v rasti, katere vzroki še niso dokončno ugotovljeni.
Po drugi strani pa najvišja smreka, ki raste zdaj v območju goveniji, meri
47 metrov, medtem ko so v prejšnjem stoletju rasle do 20 in več metrov
višje jelke. Na to vprašanje je posredoval delni odgovor tudi Prof. dr.
Ferdo Gestrin, ki je v virih za 19. stoletje odkril, da so fantje neke vasi na
Notranjskem postavili okoli leta 1890 mlaj, ki je v višino meril 65 metrov.
V viru ni rečeno, da je bil iz enega debla, vendar je bilo tedaj tehnično ne-
mogoče dvigniti v navpičen položaj iz dveh ali treh kosov sestavljeni mlaj,
posebej na vasi ne. Zato lahko mirno rečemo, da je govor o enem deblu.
Na drugo vprašanje smo mogli odgovoriti sami.
September 1978. Potovala sva iz Ljubljane proti Senožečam, ko nama
je prišel na misel rakitniški jambor. Zato sva se odpravila proti Sežani z
318
