Page 45 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 45
»Dobre pomorščake je treba iskati v hribih«: pristop Miroslava Pahorja k pomorski zgodovini
Metodološka posebnost Miroslava Pahorja je nedvomno sistematič-
no kombiniranje tipičnega načina dela zgodovinarja, to je na pisnih ar-
hivskih virih, z izvorno etnografsko metodo zbiranja ustnih pričevanj.
V tem je Pahor po eni strani izredno sodoben za tedanji čas, saj se je tega
pristopa široko posluževal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko
se je ta metoda na evropski ravni šele začenjala uvajati in postopoma uve-
ljavljati tudi v zgodovinopisju. Informacije, ki jih je na ta način zabeležil,
in rezultati, ki jih je dosegel, so izredno dragoceni.
Po drugi strani je mestoma zaznati zgodnji čas, v katerem je izvedel
tovrstne raziskave, saj je zaslediti nekaj nekritičnosti do ustnega gradiva,
čeprav je presoja verodostojnost informacij močno prisotna. V tem smislu
je zelo zanimiv opis samega raziskovalnega procesa, ki ga najdemo v kras-
nem prispevku »Po sledeh nekega jambora«, ki ga je spisal z Ilonko Hajnal
– preverjanje vsebine pričevanj s pisnimi viri in obratno, iskanje skla-
dne rekonstrukcije na podlagi obeh, ponovno vračanje na teren in v ar-
hiv. Kljub temu je vendarle zaznati tudi kak zdrs, kot je po mojem mnenju
primer, ko svojim informatorjem, vaščanom iz Povirja, precej očitno po-
laga v misli svoje mnenje, da Trst pomeni morje in morje pomeni Trst, da
ohranjanje vezi s Trstom pomeni ohranjanje vezi z morjem, izguba Trsta
pa da predstavlja izgubo morja in tradicionalnih vezi z njim, kakor tudi
gospodarske in kulturne pomorske dimenzije vaške skupnosti in tamkaj-
šnjih ljudi. Trdi, da je Povirce v ladjedelnice gnala povezanost z morjem in
z morskimi poklici. Vendar ni zaslediti, da bi mu Povirci izrazili, da hodijo
v Trst iz teh razlogov, tako da bo to prej avtorjeva misel in interpretacija,
nekakšna Pahorjeva znanstvena žalostinka o povojni izgubi Trsta. Tudi
nasploh sta njegovi pripoved in interpretacija ponekod izrazito nacional-
no obarvani, mestoma pa tudi (času ustrezno) ideološko.
Kombiniranje pisnih in ustnih virov je sicer najtemeljiteje uporabil v
študijah o vaseh Povir in Senožeče ter o dolgem jamboru, a ljudsko izro-
čilo predstavlja pomemben vir tudi pri identificiranju območij rekrutira-
nja pomorščakov. Metodološko zanimivo in hkrati za tisti čas moderno
je tudi to, da Pahor upošteva širjenje informacij kot dejavnik privlačnosti
pomorskih poklicev in Trsta kot kraja priložnosti. To informacijsko vlogo
so po Pahorju igrale furmanske pripovedi in zgodbe, ki so jih mladi slo-
venski fantje poslušali z velikimi ušesi in se na njihovi podlagi odločali za
izseljevanje na morje.
Na podlagi pronicljive ugotovitve glede širjenja informacij o prilo-
žnostih, ki jih je nudilo delo na in ob morju, Miroslav Pahor furmanom
45
Metodološka posebnost Miroslava Pahorja je nedvomno sistematič-
no kombiniranje tipičnega načina dela zgodovinarja, to je na pisnih ar-
hivskih virih, z izvorno etnografsko metodo zbiranja ustnih pričevanj.
V tem je Pahor po eni strani izredno sodoben za tedanji čas, saj se je tega
pristopa široko posluževal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko
se je ta metoda na evropski ravni šele začenjala uvajati in postopoma uve-
ljavljati tudi v zgodovinopisju. Informacije, ki jih je na ta način zabeležil,
in rezultati, ki jih je dosegel, so izredno dragoceni.
Po drugi strani je mestoma zaznati zgodnji čas, v katerem je izvedel
tovrstne raziskave, saj je zaslediti nekaj nekritičnosti do ustnega gradiva,
čeprav je presoja verodostojnost informacij močno prisotna. V tem smislu
je zelo zanimiv opis samega raziskovalnega procesa, ki ga najdemo v kras-
nem prispevku »Po sledeh nekega jambora«, ki ga je spisal z Ilonko Hajnal
– preverjanje vsebine pričevanj s pisnimi viri in obratno, iskanje skla-
dne rekonstrukcije na podlagi obeh, ponovno vračanje na teren in v ar-
hiv. Kljub temu je vendarle zaznati tudi kak zdrs, kot je po mojem mnenju
primer, ko svojim informatorjem, vaščanom iz Povirja, precej očitno po-
laga v misli svoje mnenje, da Trst pomeni morje in morje pomeni Trst, da
ohranjanje vezi s Trstom pomeni ohranjanje vezi z morjem, izguba Trsta
pa da predstavlja izgubo morja in tradicionalnih vezi z njim, kakor tudi
gospodarske in kulturne pomorske dimenzije vaške skupnosti in tamkaj-
šnjih ljudi. Trdi, da je Povirce v ladjedelnice gnala povezanost z morjem in
z morskimi poklici. Vendar ni zaslediti, da bi mu Povirci izrazili, da hodijo
v Trst iz teh razlogov, tako da bo to prej avtorjeva misel in interpretacija,
nekakšna Pahorjeva znanstvena žalostinka o povojni izgubi Trsta. Tudi
nasploh sta njegovi pripoved in interpretacija ponekod izrazito nacional-
no obarvani, mestoma pa tudi (času ustrezno) ideološko.
Kombiniranje pisnih in ustnih virov je sicer najtemeljiteje uporabil v
študijah o vaseh Povir in Senožeče ter o dolgem jamboru, a ljudsko izro-
čilo predstavlja pomemben vir tudi pri identificiranju območij rekrutira-
nja pomorščakov. Metodološko zanimivo in hkrati za tisti čas moderno
je tudi to, da Pahor upošteva širjenje informacij kot dejavnik privlačnosti
pomorskih poklicev in Trsta kot kraja priložnosti. To informacijsko vlogo
so po Pahorju igrale furmanske pripovedi in zgodbe, ki so jih mladi slo-
venski fantje poslušali z velikimi ušesi in se na njihovi podlagi odločali za
izseljevanje na morje.
Na podlagi pronicljive ugotovitve glede širjenja informacij o prilo-
žnostih, ki jih je nudilo delo na in ob morju, Miroslav Pahor furmanom
45
