Page 96 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 96
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
4. Pomen »križa« se je še povečal na začetku 18. stoletja, ko je Karl
VI. razglasil svobodno plovbo po Jadranu3 in ustanovil svobod-
ni luki na Reki in v Trstu.
5. Nasproti 16. stoletju, ko imamo podatke o deset tisočih tovorov
v obe smeri, se v 18. stoletju pojavljajo podatki o »milijonih ku-
bičnih čevljev lesa«, ki potujejo iz zaledja v Trst.4 To se nadaljuje
tudi v 19. stoletju, v veliki meri celo po izgradnji železnic.
Jasno je, da so tisoči tovorov in vozov zahtevali tisoče tovornikov
in furmanov. Brez človeka, ki je bil zainteresiran za promet in trgovino,
bi ceste ne pomenile nič, kakor bi bile brez pomena ladje brez posadke.
Človek je torej vzdrževal celoten promet po kopnem in po morju. Toda ne-
malokrat je bilo pomorstvo odvisno od prometa na kopnem. Prav tako je
bil kadrovski sestav ladij in mornaric odvisen od ljudi, ki so opravljali in
vzdrževali promet po kopnem. Zato ni čudno, če že v beneškem in še po-
sebej v avstrijskem pomorstvu že zelo zgodaj srečamo ljudi iz zaledja, tj.
Čehe, Poljake, avstrijske Nemce, Srbe, Romune, predvsem pa Slovence in
Hrvate z onkraj goratih predelov, ki ločijo Dalmacijo od kontinentalnega
dela Balkana. Toda tu je treba ločiti med tistimi pomorščaki, ki so prišli z
območja magistralnih cest in tistimi, ki so prišli iz popolnoma kmečkih
predelov. To velja predvsem za Slovence, ki jim je – poleg drugega – prav
cestni križ odprl pot v pomorstvo. K temu so mnogo pripomogli tovorni-
ki in furmani. Zato bomo opazili, da so naši mornarji prihajali predvsem
iz krajev ob magistralnih cestah, zlasti pa od zgoraj omenjenih cest. Toda
tega vprašanja ne moremo razložiti, ne da bi si ogledali, kakšno je bilo
rekrutacijsko stanje mornarice pri nas.
Valorizacije mornariškega kadra v slovenski preteklosti ne moremo
opraviti, ne da bi poznali kadrovska administrativna razdoblja, po kate-
rih najbolje spoznamo, kdaj in kako so naši mornarji odhajali na mor-
je. Vprašanje kdaj je važno zato, da lahko določimo, ali je šlo za prisilno
ali prostovoljno rekrutacijo. Vprašanje kako je važno zato, da spoznamo,
od kod ideja odhoda na morje in način prevoza do rekrutacijske posta-
je. Po drugi strani nam administracije objasnijo odnos komandnega ka-
dra do mornariškega moštva. Važno je npr., kateri komandanti so rekru-
tirali najmlajši ali vajenski kader, tako rekoč otroke, ki jih imenujemo
mladeniče palube (Schiffsjunge) ali stroja (Maschinenjunge) ali krmila
3 Ujević in Krleža 1961, 608.
4 Podatek mi je ustno posredoval dr. Jože Šorn, za kar se mu iskreno zahvaljujem.
96
4. Pomen »križa« se je še povečal na začetku 18. stoletja, ko je Karl
VI. razglasil svobodno plovbo po Jadranu3 in ustanovil svobod-
ni luki na Reki in v Trstu.
5. Nasproti 16. stoletju, ko imamo podatke o deset tisočih tovorov
v obe smeri, se v 18. stoletju pojavljajo podatki o »milijonih ku-
bičnih čevljev lesa«, ki potujejo iz zaledja v Trst.4 To se nadaljuje
tudi v 19. stoletju, v veliki meri celo po izgradnji železnic.
Jasno je, da so tisoči tovorov in vozov zahtevali tisoče tovornikov
in furmanov. Brez človeka, ki je bil zainteresiran za promet in trgovino,
bi ceste ne pomenile nič, kakor bi bile brez pomena ladje brez posadke.
Človek je torej vzdrževal celoten promet po kopnem in po morju. Toda ne-
malokrat je bilo pomorstvo odvisno od prometa na kopnem. Prav tako je
bil kadrovski sestav ladij in mornaric odvisen od ljudi, ki so opravljali in
vzdrževali promet po kopnem. Zato ni čudno, če že v beneškem in še po-
sebej v avstrijskem pomorstvu že zelo zgodaj srečamo ljudi iz zaledja, tj.
Čehe, Poljake, avstrijske Nemce, Srbe, Romune, predvsem pa Slovence in
Hrvate z onkraj goratih predelov, ki ločijo Dalmacijo od kontinentalnega
dela Balkana. Toda tu je treba ločiti med tistimi pomorščaki, ki so prišli z
območja magistralnih cest in tistimi, ki so prišli iz popolnoma kmečkih
predelov. To velja predvsem za Slovence, ki jim je – poleg drugega – prav
cestni križ odprl pot v pomorstvo. K temu so mnogo pripomogli tovorni-
ki in furmani. Zato bomo opazili, da so naši mornarji prihajali predvsem
iz krajev ob magistralnih cestah, zlasti pa od zgoraj omenjenih cest. Toda
tega vprašanja ne moremo razložiti, ne da bi si ogledali, kakšno je bilo
rekrutacijsko stanje mornarice pri nas.
Valorizacije mornariškega kadra v slovenski preteklosti ne moremo
opraviti, ne da bi poznali kadrovska administrativna razdoblja, po kate-
rih najbolje spoznamo, kdaj in kako so naši mornarji odhajali na mor-
je. Vprašanje kdaj je važno zato, da lahko določimo, ali je šlo za prisilno
ali prostovoljno rekrutacijo. Vprašanje kako je važno zato, da spoznamo,
od kod ideja odhoda na morje in način prevoza do rekrutacijske posta-
je. Po drugi strani nam administracije objasnijo odnos komandnega ka-
dra do mornariškega moštva. Važno je npr., kateri komandanti so rekru-
tirali najmlajši ali vajenski kader, tako rekoč otroke, ki jih imenujemo
mladeniče palube (Schiffsjunge) ali stroja (Maschinenjunge) ali krmila
3 Ujević in Krleža 1961, 608.
4 Podatek mi je ustno posredoval dr. Jože Šorn, za kar se mu iskreno zahvaljujem.
96
