Page 97 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 97
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
(Steuernjunge). S tem lahko pojasnimo, ali je bil določen komandant na-
preden in daljnoviden ali konservativen in kratkoviden.
Enako je treba obravnavati vprašanje napredovanj. Ni vseeno, ali je
v določenem času napredovalo več ali manj mornarjev. Napreden koman-
dant je izdal navodila, kako ravnati s kadrom in kako doseči, da napredu-
jejo sposobni mornarji. Konservativnemu komandantu je bilo to skoraj
vseeno. Lahko že vnaprej rečemo, da je bil slovenski kader kvaliteten prav
zaradi visokega odstotka napredovanj. Toda pogled v kvaliteto nam bo
mogoč, če bomo naš kader primerjali s kadrom drugih narodov Avstrije.
Štetje starešinskega kadra neke narodnosti ima svoj smisel, če ga
lahko v odstotkih ali po številu primerjamo z navadnim mornariškim
kadrom iste narodnosti in dobljeno razmerje primerjamo s številkami
drugih narodnosti. To nam odkrije vrednost našega kadra. Zaradi tega
so vsaj delne primerjave nujne. Ker pa v tej razpravi ne bo govor o celotni
problematiki slovenskega mornariškega kadra, bomo poskusili dati tiste
primerjave, ki jih zajeta problematika dopušča.
Administrativna obdobja avstrijske mornarice
Doba avstrijske vojne in trgovske mornarice je bila za naš pomorski ka-
der odločilna tako glede šolanja kakor drugačnega rekrutiranja kadra.
Sprva so komande sprejemale le formirani pomorski kader iz Trsta, Reke,
Hrvaškega Primorja, Boke Kotorske, otoka Krfa, južne Italije in papeške
države. S pripojitvijo beneške države po Napoleonovih vojnah je prišlo do
prevzema ostankov beneške flote, beneškega kadra in, kar je za nas najva-
žnejše, do prevzema beneške vojnopomorske akademije, ki je do leta 1848
šolala bodoči oficirski kader. Podoficirje so »šolali« tako, da so dali spo-
sobne mornarje izučiti tujim podoficirjem, »gostom« avstrijske mornari-
ce (Gast). Na začetku so nove podoficirje usmerjali predvsem v palubo in
artilerijsko stroko, ki sta svoj kader formirali pod nadzorstvom gostov,
kakor tudi v pomorsko izkrcevalno pehoto, ki je bila tedaj najštevilnej-
ši del mornarice in so jo urili pehotni oficirji in podoficirji. Precej kasneje
je prišla v poštev strojna stroka. Okoli leta 1849 se pojavijo še druge stro-
ke, med njimi sanitetna, kuharska in podoficirski proviant, kar pa za naše
mornarje tedaj še skoraj ni prišlo v poštev. Mnogo kasneje se pojavijo ele-
ktrostroka, torpedistika in druge moderne stroke. Nekaj Slovencev bomo
srečali tudi v njih.
Avstrijske mornariške oblasti so kadrovsko administracijo prevzele
od Benetk. Za oficirje so tedaj obstajale temeljne knjige v italijanskem je-
97
(Steuernjunge). S tem lahko pojasnimo, ali je bil določen komandant na-
preden in daljnoviden ali konservativen in kratkoviden.
Enako je treba obravnavati vprašanje napredovanj. Ni vseeno, ali je
v določenem času napredovalo več ali manj mornarjev. Napreden koman-
dant je izdal navodila, kako ravnati s kadrom in kako doseči, da napredu-
jejo sposobni mornarji. Konservativnemu komandantu je bilo to skoraj
vseeno. Lahko že vnaprej rečemo, da je bil slovenski kader kvaliteten prav
zaradi visokega odstotka napredovanj. Toda pogled v kvaliteto nam bo
mogoč, če bomo naš kader primerjali s kadrom drugih narodov Avstrije.
Štetje starešinskega kadra neke narodnosti ima svoj smisel, če ga
lahko v odstotkih ali po številu primerjamo z navadnim mornariškim
kadrom iste narodnosti in dobljeno razmerje primerjamo s številkami
drugih narodnosti. To nam odkrije vrednost našega kadra. Zaradi tega
so vsaj delne primerjave nujne. Ker pa v tej razpravi ne bo govor o celotni
problematiki slovenskega mornariškega kadra, bomo poskusili dati tiste
primerjave, ki jih zajeta problematika dopušča.
Administrativna obdobja avstrijske mornarice
Doba avstrijske vojne in trgovske mornarice je bila za naš pomorski ka-
der odločilna tako glede šolanja kakor drugačnega rekrutiranja kadra.
Sprva so komande sprejemale le formirani pomorski kader iz Trsta, Reke,
Hrvaškega Primorja, Boke Kotorske, otoka Krfa, južne Italije in papeške
države. S pripojitvijo beneške države po Napoleonovih vojnah je prišlo do
prevzema ostankov beneške flote, beneškega kadra in, kar je za nas najva-
žnejše, do prevzema beneške vojnopomorske akademije, ki je do leta 1848
šolala bodoči oficirski kader. Podoficirje so »šolali« tako, da so dali spo-
sobne mornarje izučiti tujim podoficirjem, »gostom« avstrijske mornari-
ce (Gast). Na začetku so nove podoficirje usmerjali predvsem v palubo in
artilerijsko stroko, ki sta svoj kader formirali pod nadzorstvom gostov,
kakor tudi v pomorsko izkrcevalno pehoto, ki je bila tedaj najštevilnej-
ši del mornarice in so jo urili pehotni oficirji in podoficirji. Precej kasneje
je prišla v poštev strojna stroka. Okoli leta 1849 se pojavijo še druge stro-
ke, med njimi sanitetna, kuharska in podoficirski proviant, kar pa za naše
mornarje tedaj še skoraj ni prišlo v poštev. Mnogo kasneje se pojavijo ele-
ktrostroka, torpedistika in druge moderne stroke. Nekaj Slovencev bomo
srečali tudi v njih.
Avstrijske mornariške oblasti so kadrovsko administracijo prevzele
od Benetk. Za oficirje so tedaj obstajale temeljne knjige v italijanskem je-
97
