Page 134 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 134
ja Perko, Zlatka Cugmas in Mateja Pšunder
jenja. Večina priročnikov ter drugih strokovnih in znanstvenih virov (Hoyer
2011; Kompan Erzar in Poljanec 2009; Sears in Sears 2008; Šoster Olmer 1999)
se opira na SZO in UNICEF, ki priporočata izključno dojenje vsaj prvih šest me-
secev, nato ob drugi hrani še do dveh let ali dlje (t. i. podaljšano dojenje), v
kolikor to ustreza otroku in mami. Točne zgornje starostne meje SZO ne po-
stavlja, saj večina otrok potrebo po dojenju preraste med drugim in četrtim
letom starosti. Praper (1995) prav tako ne postavlja jasne starostne meje za
odstavitev otroka od dojenja, ima pa drugačen pogled na način odstavljanja.
Meni, da mora pobuda za odstavljanje zmeraj priti z materine strani, vendar
postopoma. Z vidika objektnih odnosov opozarja, da je podaljšano dojenje
lahko tudi znak t. i. prolongirane in vampirske simbioze, ko mati vztraja pri
dojenju iz lastnih potreb in otroka zapira v krog simbioze.
Zaključek
Pogledi na nego in vzgojo mlajšega otroka so se skozi zadnjih nekaj genera-
cij postopoma in počasi, a korenito spremenili. Gre za posledico spremenje-
nega občutenja starševstva in odnosa do otroštva, ki temelji na znanstvenih
spoznanjih na področju nege in vzgoje otrok ter na splošnem družbenem
napredku. Znanost je ovrgla mnogo mitov iz preteklosti, nekateri se še ohra-
njajo. Slednji se najbolj odražajo v pojmovanju razvajenosti, saj se izraz pogo-
sto uporablja neustrezno. Čeprav smo danes ob mnogih pričevanjih, ki govo-
rijo o odnosu do otrok v preteklosti, osupli, pretreseni in prizadeti, menimo,
da namen takratne vzgoje zagotovo ni bil otrokom škodovati. Bila je odraz
časa, prostora in družbenih razmer. Enako velja za sodobno vzgojo in sodo-
ben odnos do (mlajših) otrok. Še vedno ne vemo vsega in se še učimo. In prav
tako menimo, da bi verjetno le izjemoma našli starše, ki bi pri skrbi za svojega
otroka uporabljali določena sredstva z motivom škodovati otroku. Sklepamo,
da starši poteze, ki niso optimalne za otrokov razvoj in medosebne odnose,
izbirajo zato, ker drugače ne znajo, ne morejo ali imajo napačna prepričanja
o negi in vzgoji.
Spoznanja, ki smo jih predstavili v tem prispevku, niso pomembna le pri
vzgoji v družini, temveč imajo pomembno mesto tudi pri delu v vrtcu. Tudi
tam otrok potrebuje zanesljive odrasle osebe, ki bodo sposobne razumeti
njegove razvojne potrebe, prepoznati njegove stiske in strahove ter se znati
nanje ustrezno odzvati.
Literatura
Anisfeld, E., V. Casper, M. Nozyce in N. Cunningham. 1990. »Does Infant Carrying
Promote Attachment? An Experimental Study of the Effects of Increased
134
jenja. Večina priročnikov ter drugih strokovnih in znanstvenih virov (Hoyer
2011; Kompan Erzar in Poljanec 2009; Sears in Sears 2008; Šoster Olmer 1999)
se opira na SZO in UNICEF, ki priporočata izključno dojenje vsaj prvih šest me-
secev, nato ob drugi hrani še do dveh let ali dlje (t. i. podaljšano dojenje), v
kolikor to ustreza otroku in mami. Točne zgornje starostne meje SZO ne po-
stavlja, saj večina otrok potrebo po dojenju preraste med drugim in četrtim
letom starosti. Praper (1995) prav tako ne postavlja jasne starostne meje za
odstavitev otroka od dojenja, ima pa drugačen pogled na način odstavljanja.
Meni, da mora pobuda za odstavljanje zmeraj priti z materine strani, vendar
postopoma. Z vidika objektnih odnosov opozarja, da je podaljšano dojenje
lahko tudi znak t. i. prolongirane in vampirske simbioze, ko mati vztraja pri
dojenju iz lastnih potreb in otroka zapira v krog simbioze.
Zaključek
Pogledi na nego in vzgojo mlajšega otroka so se skozi zadnjih nekaj genera-
cij postopoma in počasi, a korenito spremenili. Gre za posledico spremenje-
nega občutenja starševstva in odnosa do otroštva, ki temelji na znanstvenih
spoznanjih na področju nege in vzgoje otrok ter na splošnem družbenem
napredku. Znanost je ovrgla mnogo mitov iz preteklosti, nekateri se še ohra-
njajo. Slednji se najbolj odražajo v pojmovanju razvajenosti, saj se izraz pogo-
sto uporablja neustrezno. Čeprav smo danes ob mnogih pričevanjih, ki govo-
rijo o odnosu do otrok v preteklosti, osupli, pretreseni in prizadeti, menimo,
da namen takratne vzgoje zagotovo ni bil otrokom škodovati. Bila je odraz
časa, prostora in družbenih razmer. Enako velja za sodobno vzgojo in sodo-
ben odnos do (mlajših) otrok. Še vedno ne vemo vsega in se še učimo. In prav
tako menimo, da bi verjetno le izjemoma našli starše, ki bi pri skrbi za svojega
otroka uporabljali določena sredstva z motivom škodovati otroku. Sklepamo,
da starši poteze, ki niso optimalne za otrokov razvoj in medosebne odnose,
izbirajo zato, ker drugače ne znajo, ne morejo ali imajo napačna prepričanja
o negi in vzgoji.
Spoznanja, ki smo jih predstavili v tem prispevku, niso pomembna le pri
vzgoji v družini, temveč imajo pomembno mesto tudi pri delu v vrtcu. Tudi
tam otrok potrebuje zanesljive odrasle osebe, ki bodo sposobne razumeti
njegove razvojne potrebe, prepoznati njegove stiske in strahove ter se znati
nanje ustrezno odzvati.
Literatura
Anisfeld, E., V. Casper, M. Nozyce in N. Cunningham. 1990. »Does Infant Carrying
Promote Attachment? An Experimental Study of the Effects of Increased
134
