Page 132 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 132
ja Perko, Zlatka Cugmas in Mateja Pšunder
UNICEF. Dojenje ima poleg prehrambene in zdravstvene vrednosti za otroka
in mater še druge koristi. Ob njem se vzpostavljajo in krepijo čustvene vezi
med njima. Dojenje lahko ima različne razsežnosti in ga opredelimo kot iz-
ključno dojenje, skoraj izključno dojenje, delno dojenje, minimalno dojenje in ni-
koli dojen. Razlogov, zakaj se dojenje ne vzpostavi ali se prekmalu prekine,
je več. Eden izmed najpogostejših je pomanjkanje mleka, ki je v resnici le
redko primarni razlog, temveč je v večini primerov posledica drugih dejav-
nikov, najpogosteje pomanjkanja socialne opore materi in pravih informacij,
ki so ključnega pomena pri vzpostavljanju in ohranjanju dojenja (Hoyer 2011;
Hrovat Kuhar 2010; Kompan Erzar in Poljanec 2009; Sears in Sears 2009; Šoster
Olmer 1999).
Čeprav je dojenje naravno, je z razvojem kulture postalo veščina, ki se je
je potrebno naučiti. V socialnih skupnostih, v katerih so bili otroci v davni
preteklosti (ali kot je to pri preprostih ljudstvih še danes) že od rojstva vsa-
kodnevno obkroženi z doječimi materami, se je veščina dojenja prenašala
iz generacije v generacijo preko zgleda in učenja s posnemanjem. Danes se
ženska prvič zares sreča z dojenjem šele takrat, ko sama postane mati (Šoster
Olmer 1999).
Če dojenje povežemo s prejšnjimi temami (jok, telesni stik in spanje), ugo-
tovimo, da so v vzajemnem odnosu: dojenje v primerjavi z drugimi načini
hranjenja omogoča takojšen odziv na dojenčkov jok, če je ta posledica la-
kote; vzpostavlja najtesnejši in najnaravnejši telesni stik ter je v vzajemnem
odnosu s skupnim spanjem, saj skupno spanje olajša dojenje, dojenje spod-
buja skupno spanje, vse skupaj spet olajša tolaženje otroka in odzivanje nanj.
Praper (1995) ob zdravstvenih koristih dojenja za otroka navaja že omenjene
psihološke koristi. Pravi, da je pomembno, da je narava poskrbela, da mora
biti otrok pri dojenju aktiven. Dobro mora namreč prijeti in sesati, s čimer nje-
gova samoaktivnost že na začetku postane pomemben dejavnik njegovega
lastnega razvoja. S tem se nauči vložiti napor, ki ga pripelje do zadovoljitve
potrebe. Z vidika znanja o objektnih odnosih vemo, da otrok v prvih mese-
cih potrebuje konstantni odnos v paru, zato je pomembno, da ga vsaj prvih
šest mesecev hrani ena oseba, četudi hranjenje poteka po steklenički. Po-
membno je, da ima ta oseba z otrokom dober stik in da ob hranjenju tečejo
taktilna, očesna in gibalna komunikacija med skrbnikom in otrokom. To trdi-
tev potrjuje tudi raziskava (Heinrichs idr. 2001 v Sunderland 2008), ki je poka-
zala, da tako dojenje kot hranjenje po steklenički, pri katerem oseba pestuje
dojenčka ob svojem telesu, znižujeta raven stresnih hormonov in s tega vi-
dika ni občutne razlike med obema načinoma hranjenja.
Čeprav nekateri avtorji (Folden Palmer 2007 v Kompan Erzar in Poljanec
2009) trdijo, da so dojeni otroci pogosteje varno navezani, druga raziskava
132
UNICEF. Dojenje ima poleg prehrambene in zdravstvene vrednosti za otroka
in mater še druge koristi. Ob njem se vzpostavljajo in krepijo čustvene vezi
med njima. Dojenje lahko ima različne razsežnosti in ga opredelimo kot iz-
ključno dojenje, skoraj izključno dojenje, delno dojenje, minimalno dojenje in ni-
koli dojen. Razlogov, zakaj se dojenje ne vzpostavi ali se prekmalu prekine,
je več. Eden izmed najpogostejših je pomanjkanje mleka, ki je v resnici le
redko primarni razlog, temveč je v večini primerov posledica drugih dejav-
nikov, najpogosteje pomanjkanja socialne opore materi in pravih informacij,
ki so ključnega pomena pri vzpostavljanju in ohranjanju dojenja (Hoyer 2011;
Hrovat Kuhar 2010; Kompan Erzar in Poljanec 2009; Sears in Sears 2009; Šoster
Olmer 1999).
Čeprav je dojenje naravno, je z razvojem kulture postalo veščina, ki se je
je potrebno naučiti. V socialnih skupnostih, v katerih so bili otroci v davni
preteklosti (ali kot je to pri preprostih ljudstvih še danes) že od rojstva vsa-
kodnevno obkroženi z doječimi materami, se je veščina dojenja prenašala
iz generacije v generacijo preko zgleda in učenja s posnemanjem. Danes se
ženska prvič zares sreča z dojenjem šele takrat, ko sama postane mati (Šoster
Olmer 1999).
Če dojenje povežemo s prejšnjimi temami (jok, telesni stik in spanje), ugo-
tovimo, da so v vzajemnem odnosu: dojenje v primerjavi z drugimi načini
hranjenja omogoča takojšen odziv na dojenčkov jok, če je ta posledica la-
kote; vzpostavlja najtesnejši in najnaravnejši telesni stik ter je v vzajemnem
odnosu s skupnim spanjem, saj skupno spanje olajša dojenje, dojenje spod-
buja skupno spanje, vse skupaj spet olajša tolaženje otroka in odzivanje nanj.
Praper (1995) ob zdravstvenih koristih dojenja za otroka navaja že omenjene
psihološke koristi. Pravi, da je pomembno, da je narava poskrbela, da mora
biti otrok pri dojenju aktiven. Dobro mora namreč prijeti in sesati, s čimer nje-
gova samoaktivnost že na začetku postane pomemben dejavnik njegovega
lastnega razvoja. S tem se nauči vložiti napor, ki ga pripelje do zadovoljitve
potrebe. Z vidika znanja o objektnih odnosih vemo, da otrok v prvih mese-
cih potrebuje konstantni odnos v paru, zato je pomembno, da ga vsaj prvih
šest mesecev hrani ena oseba, četudi hranjenje poteka po steklenički. Po-
membno je, da ima ta oseba z otrokom dober stik in da ob hranjenju tečejo
taktilna, očesna in gibalna komunikacija med skrbnikom in otrokom. To trdi-
tev potrjuje tudi raziskava (Heinrichs idr. 2001 v Sunderland 2008), ki je poka-
zala, da tako dojenje kot hranjenje po steklenički, pri katerem oseba pestuje
dojenčka ob svojem telesu, znižujeta raven stresnih hormonov in s tega vi-
dika ni občutne razlike med obema načinoma hranjenja.
Čeprav nekateri avtorji (Folden Palmer 2007 v Kompan Erzar in Poljanec
2009) trdijo, da so dojeni otroci pogosteje varno navezani, druga raziskava
132
