Page 129 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 129
Nega in vzgoja mlajšega otroka kot pomembna temelja razvoja
opozarjajo na razkorak med naravnimi zakonitostmi glede spanja dojenčkov
in družbenimi pričakovanji. Slednja so namreč posledica mitov, nerealnih pri-
čakovanj in nepoznavanja biološkega razvoja naše vrste. Vse to pogosto vodi
do tega, da starši v želji po dojenčkovem samostojnem spanju in uspavanju
uporabljajo razne tehnike »učenja spanja« ter metode izjokavanja, ki na otro-
kov psihofizični razvoj ne vplivajo ugodno.
Potreba odraslih, da dojenček spi ločeno od njih, je verjetno posledica več
sto- ali celo tisočletnih socialnih in bivanjskih sprememb ter spreminjanja
vlog in nalog članov družine. Najverjetneje je takšna praksa posledica strahu
in tisočletnih svaril pred t. i. »zaležanjem« dojenčka, ki naj bi bil v zgodovini
večkrat vzrok smrti dojenčkov (Puhar 1982). Zato so v evropskem civilizacij-
skem prostoru v 9. stoletju »zaležanje« prvikrat opredelili kot kaznivo deja-
nje, materam pa s strani najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov zapovedali lo-
čeno ležišče za dojenčka. Prepričanje, da so matere s skupnim ležiščem svo-
jim otrokom nevarne, je vztrajalo stoletja. A. Puharj (1982) se sprašuje o ute-
meljenosti tega strahu, saj v istem delu govori tudi o takratnih bivanjskih in
socialnih razmerah ter odnosu do otrok, na podlagi česar bralec hitro pod-
vomi v takratno, še bolj pa v današnjo utemeljenost strahu pred tovrstno ne-
varnostjo za dojenčka.
Strokovnjaki so preučevali morebitno povezanost med sindromom nena-
dne smrti v zibki (SNSD) in skupnim spanjem. Ugotovitve raziskav (Kompan
Erzar in Poljanec 2009; McKenna in McDade 2005; McKenna, Mosko in Richard
1997, Mosko, Richard in McKenna 1997; Sears in Sears 2008; Sunderland 2008)
kažejo nasprotno, in sicer da se matere med spanjem zavedajo prisotnosti
dojenčka in da je ob upoštevanju varnostnih ukrepov manjša verjetnost za
SNSD, če mati in dojenček spita skupaj. V delih sveta, kjer je spanje z dojenč-
kom samoumevno, omenjenega pojava skorajda ne poznajo. Strokovnjaki
skupno spanje odsvetujejo le v določenih okoliščinah (npr. pri kadilcih, po
konzumiranju alkohola, ob izčrpanosti itd.).
Dandanes materam nihče več ne zapoveduje, da dojenček nujno potre-
buje svoje ležišče. Tudi skupno spanje jim je vedno pogosteje predstavljeno
kot možnost. A v naši kulturi je postalo ločeno spanje nekaj samoumevnega
in običajnega, prakticiranje skupnega spanja ima pogosto negativen pred-
znak in je hitro označeno kot slaba vzgojna praksa, ki se ji je potrebno izogi-
bati. Zdi se, da se starši bolj kot nesreče z zadušitvijo bojijo, da bodo otroka
»razvadili«, če bodo spali skupaj z njim (Sears in Sears 2008).
Raziskovalci (Fifer in Moon 1994; McKenna in McDade 2005; McKenna, Mo-
sko in Richard 1997, Mosko, Richard in McKenna 1997) ugotavljajo, da je zelo
priporočljivo, da dojenček prve mesece spi v neposredni bližini staršev, saj
129
opozarjajo na razkorak med naravnimi zakonitostmi glede spanja dojenčkov
in družbenimi pričakovanji. Slednja so namreč posledica mitov, nerealnih pri-
čakovanj in nepoznavanja biološkega razvoja naše vrste. Vse to pogosto vodi
do tega, da starši v želji po dojenčkovem samostojnem spanju in uspavanju
uporabljajo razne tehnike »učenja spanja« ter metode izjokavanja, ki na otro-
kov psihofizični razvoj ne vplivajo ugodno.
Potreba odraslih, da dojenček spi ločeno od njih, je verjetno posledica več
sto- ali celo tisočletnih socialnih in bivanjskih sprememb ter spreminjanja
vlog in nalog članov družine. Najverjetneje je takšna praksa posledica strahu
in tisočletnih svaril pred t. i. »zaležanjem« dojenčka, ki naj bi bil v zgodovini
večkrat vzrok smrti dojenčkov (Puhar 1982). Zato so v evropskem civilizacij-
skem prostoru v 9. stoletju »zaležanje« prvikrat opredelili kot kaznivo deja-
nje, materam pa s strani najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov zapovedali lo-
čeno ležišče za dojenčka. Prepričanje, da so matere s skupnim ležiščem svo-
jim otrokom nevarne, je vztrajalo stoletja. A. Puharj (1982) se sprašuje o ute-
meljenosti tega strahu, saj v istem delu govori tudi o takratnih bivanjskih in
socialnih razmerah ter odnosu do otrok, na podlagi česar bralec hitro pod-
vomi v takratno, še bolj pa v današnjo utemeljenost strahu pred tovrstno ne-
varnostjo za dojenčka.
Strokovnjaki so preučevali morebitno povezanost med sindromom nena-
dne smrti v zibki (SNSD) in skupnim spanjem. Ugotovitve raziskav (Kompan
Erzar in Poljanec 2009; McKenna in McDade 2005; McKenna, Mosko in Richard
1997, Mosko, Richard in McKenna 1997; Sears in Sears 2008; Sunderland 2008)
kažejo nasprotno, in sicer da se matere med spanjem zavedajo prisotnosti
dojenčka in da je ob upoštevanju varnostnih ukrepov manjša verjetnost za
SNSD, če mati in dojenček spita skupaj. V delih sveta, kjer je spanje z dojenč-
kom samoumevno, omenjenega pojava skorajda ne poznajo. Strokovnjaki
skupno spanje odsvetujejo le v določenih okoliščinah (npr. pri kadilcih, po
konzumiranju alkohola, ob izčrpanosti itd.).
Dandanes materam nihče več ne zapoveduje, da dojenček nujno potre-
buje svoje ležišče. Tudi skupno spanje jim je vedno pogosteje predstavljeno
kot možnost. A v naši kulturi je postalo ločeno spanje nekaj samoumevnega
in običajnega, prakticiranje skupnega spanja ima pogosto negativen pred-
znak in je hitro označeno kot slaba vzgojna praksa, ki se ji je potrebno izogi-
bati. Zdi se, da se starši bolj kot nesreče z zadušitvijo bojijo, da bodo otroka
»razvadili«, če bodo spali skupaj z njim (Sears in Sears 2008).
Raziskovalci (Fifer in Moon 1994; McKenna in McDade 2005; McKenna, Mo-
sko in Richard 1997, Mosko, Richard in McKenna 1997) ugotavljajo, da je zelo
priporočljivo, da dojenček prve mesece spi v neposredni bližini staršev, saj
129
