Page 130 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 130
ja Perko, Zlatka Cugmas in Mateja Pšunder
ima naravno potrebo, da začuti telesno bližino matere, ki mu daje občutek
varnosti in zaupanja. Tak način spanja, ki je popolnoma naraven, tudi materi
pomaga, da se uglasi z otrokom in da skupaj sproščeno ustvarjata svoj odnos.
Ugotovili so tudi (McKenna, Mosko in Richard 1997), da skupno spanje spod-
buja dojenje, ki je dandanes, zaradi številnih ugodnih učinkov na otroka in
mater, zelo zaželeno in spodbujano. Prav tako je znano (Sunderland 2008),
da skupno spanje za otroka pomeni več telesnega stika z materjo, kar urav-
nava njegove telesne sisteme. Izsledki raziskav (Sunderland 2008) kažejo še,
da so otroci, ki niso nikoli spali v isti postelji s starši, manj vodljivi.
Strokovnjaki (Pantley 2003; Sunderland 2008) poudarjajo, da bi moral do-
jenček oziroma malček ob uspavanju imeti občutek varnosti. S tem se pre-
preči aktiviranje stresnih kemičnih snovi v njegovih možganih, otrok se po-
čuti varnega in ljubljenega, ko zaspi. Obstajajo mehanizmi (npr. pomirjujoče
vedenje odraslega, rutina), ki to pomagajo doseči ne glede na to, ali otrok spi
sam ali s staršem.
Telesni stik
Tako kot dosledno odgovarjanje na dojenčkov jok in skupno spanje z dojenč-
kom tudi nudenje telesnega stika otroku nekateri ljudje označujejo kot slabo
vzgojno prakso, ki vodi v t. i. razvajenost, predvsem ko govorimo o vsakokra-
tnem pestovanju otroka v naročju, ko ta pokaže potrebo po tem. Takšna mi-
selnost je najverjetneje posledica vzgojne prakse v zgodovini, ki v obliki tovr-
stnih klišejev seže še v današnji čas. V skladu z znanstvenimi ugotovitvami s
področja otrokovega joka, spanja in razvoja varne navezanosti je nemogoče
ravnati, v kolikor starši dojenčku oz. mlajšemu otroku nenehno odrekajo ali
omejujejo telesne stike. Prav dotik je namreč prva poteza, ki jo instinktivno
naredi mati, ki želi pomiriti jokajočega dojenčka in odgovoriti na njegove po-
trebe. Poleg tega je človekova potreba po telesnem stiku že dolgo prepo-
znana in priznana (Bigelow idr. 2012).
Strokovnjaki poudarjajo, da ima telesni stik (z materjo), še posebej stik kože
s kožo, blagodejen učinek na otrokov razvoj in da ga otrok nujno potrebuje.
Telesni stik v njegovih možganih aktivira t. i. »hormone sreče« (oksitocin in
opioide), ki znižujejo raven stresnih kemičnih snovi (Anisfeld idr. 1990; Bige-
low idr. 2012; Kompan Erzar in Poljanec 2009; Sears in Sears 2008; Sunderland
2008).
Potreba po telesnem stiku je značilna za vse sesalce in človek ni nobena
izjema. Mladiči oz. mlajši otroci se oklepajo varnega odraslega, kadarkoli
se počutijo ogrožene. Za otroke takšno oklepanje ne pomeni, da se nepri-
merno vedejo ali da iščejo pozornost, temveč je to naravni način za zmanj-
130
ima naravno potrebo, da začuti telesno bližino matere, ki mu daje občutek
varnosti in zaupanja. Tak način spanja, ki je popolnoma naraven, tudi materi
pomaga, da se uglasi z otrokom in da skupaj sproščeno ustvarjata svoj odnos.
Ugotovili so tudi (McKenna, Mosko in Richard 1997), da skupno spanje spod-
buja dojenje, ki je dandanes, zaradi številnih ugodnih učinkov na otroka in
mater, zelo zaželeno in spodbujano. Prav tako je znano (Sunderland 2008),
da skupno spanje za otroka pomeni več telesnega stika z materjo, kar urav-
nava njegove telesne sisteme. Izsledki raziskav (Sunderland 2008) kažejo še,
da so otroci, ki niso nikoli spali v isti postelji s starši, manj vodljivi.
Strokovnjaki (Pantley 2003; Sunderland 2008) poudarjajo, da bi moral do-
jenček oziroma malček ob uspavanju imeti občutek varnosti. S tem se pre-
preči aktiviranje stresnih kemičnih snovi v njegovih možganih, otrok se po-
čuti varnega in ljubljenega, ko zaspi. Obstajajo mehanizmi (npr. pomirjujoče
vedenje odraslega, rutina), ki to pomagajo doseči ne glede na to, ali otrok spi
sam ali s staršem.
Telesni stik
Tako kot dosledno odgovarjanje na dojenčkov jok in skupno spanje z dojenč-
kom tudi nudenje telesnega stika otroku nekateri ljudje označujejo kot slabo
vzgojno prakso, ki vodi v t. i. razvajenost, predvsem ko govorimo o vsakokra-
tnem pestovanju otroka v naročju, ko ta pokaže potrebo po tem. Takšna mi-
selnost je najverjetneje posledica vzgojne prakse v zgodovini, ki v obliki tovr-
stnih klišejev seže še v današnji čas. V skladu z znanstvenimi ugotovitvami s
področja otrokovega joka, spanja in razvoja varne navezanosti je nemogoče
ravnati, v kolikor starši dojenčku oz. mlajšemu otroku nenehno odrekajo ali
omejujejo telesne stike. Prav dotik je namreč prva poteza, ki jo instinktivno
naredi mati, ki želi pomiriti jokajočega dojenčka in odgovoriti na njegove po-
trebe. Poleg tega je človekova potreba po telesnem stiku že dolgo prepo-
znana in priznana (Bigelow idr. 2012).
Strokovnjaki poudarjajo, da ima telesni stik (z materjo), še posebej stik kože
s kožo, blagodejen učinek na otrokov razvoj in da ga otrok nujno potrebuje.
Telesni stik v njegovih možganih aktivira t. i. »hormone sreče« (oksitocin in
opioide), ki znižujejo raven stresnih kemičnih snovi (Anisfeld idr. 1990; Bige-
low idr. 2012; Kompan Erzar in Poljanec 2009; Sears in Sears 2008; Sunderland
2008).
Potreba po telesnem stiku je značilna za vse sesalce in človek ni nobena
izjema. Mladiči oz. mlajši otroci se oklepajo varnega odraslega, kadarkoli
se počutijo ogrožene. Za otroke takšno oklepanje ne pomeni, da se nepri-
merno vedejo ali da iščejo pozornost, temveč je to naravni način za zmanj-
130
