Page 140 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 140
ta Licardo in Metka Purgaj
regulirajo lastna dejanja in čustvovanja (Woolfolk 2002). Učenje socialno-
emocionalnih veščin ima lahko takojšnje in neposredne učinke, saj se otrok
nauči, kako se sporazumevati z vrstniki in drugimi bližnjimi osebami, hitreje
in učinkoviteje lahko sodeluje pri učenju novega, doživlja več pozitivnih po-
vratnih informacij, kar ugodno vpliva na njegovo samopodobo in dobro po-
čutje v primerjavi z otroki, ki imajo socialno-emocionalne veščine slabše raz-
vite (Goodman idr. 2015). Raziskave kažejo, da obstajajo pozitivne korelacije
med razvojem socialno-emocionalnih veščin v zgodnjem otroštvu in pripra-
vljenostjo na vstop v šolo, šolskim uspehom in razvojem kognicije (Durlak
idr. 2011; Elias idr., 1997; DiPerna in Elliot 2002).
Od strokovnih delavcev v vrtcih se pričakuje, da bodo podpirali otrokov
razvoj na vseh področjih, pri čemer ima socialno-emocionalno področje izje-
men pomen, saj se v zgodnjem obdobju oblikujejo temelji za razvoj otroko-
vih veščin na tem področju, ki jih je v kasnejših obdobjih težje oblikovati ali
preoblikovati. Strokovni delavci v vrtcih naj bi torej spodbujali otroke k med-
sebojni komunikaciji, skrbeli naj bi za primerno dobro čustveno in socialno
počutje otrok, razvoj zavedanja samega sebe, razvoj samoregulacije v skladu
z razvojno stopnjo, razvoj pozitivne samopodobe itd., kar so vse pomembni
prediktorji otrokovega uspeha in dobrega počutja (Petty 2016; DiPerna in El-
liot 2002). Skrb za omenjena področja naj ne bi bila le del vsakodnevnih rutin
in komunikacije, temveč bi morala biti tudi del premišljenih načrtovanih de-
javnosti izvedbenega kurikuluma, kjer se otroci učijo socialno-emocionalnih
veščin in kjer se spremljajo razvojni mejniki za to področje ter kjer vzgojitelj
zna in zmore ustrezno ukrepati, kadar pri posameznem otroku zazna odsto-
panja.
Raziskave o uporabi dobrih praks za razvoj socialno-emocionalnih veščin v
zgodnjem otroštvu v vrtcu kažejo, da je vrtčevsko okolje prvo socialno okolje
otroka zunaj družine in s tem pomembno polje njegovih socialnih in emocio-
nalnih izkušenj, kjer izkazuje in preizkuša svoje veščine (Phillips, McCartney in
Sussman 2006). Prav tako otroci v tem obdobju doživljajo hitre in pomembne
spremembe, ki vključujejo učenje jezika ter razvoj možganov, ki sta oba ključ-
nega pomena za učenje komunikacijskih veščin, socialnih veščin, razume-
vanja čustev, samoregulacije ipd. (Thompson in Lagattuta 2006; Blair 2002).
Zato je v vrtcu pomembno zagotoviti varno, sprejemajoče okolje, v katerem
se vzpostavljajo in ohranjajo prijetni odnosi med otroki in odraslimi, kjer se
uporabljajo dobre prakse v vsakodnevnih interakcijah in kjer znajo odrasli po
potrebi tudi strokovno intervenirati v primeru čustvenih ali vedenjskih težav
otrok (Hyson 2004). Ob tem pa je treba tudi načrtovati dejavnosti, ki vključu-
jejo igre, branje in druge vodene dejavnosti za učenje socialno-emocionalnih
140
regulirajo lastna dejanja in čustvovanja (Woolfolk 2002). Učenje socialno-
emocionalnih veščin ima lahko takojšnje in neposredne učinke, saj se otrok
nauči, kako se sporazumevati z vrstniki in drugimi bližnjimi osebami, hitreje
in učinkoviteje lahko sodeluje pri učenju novega, doživlja več pozitivnih po-
vratnih informacij, kar ugodno vpliva na njegovo samopodobo in dobro po-
čutje v primerjavi z otroki, ki imajo socialno-emocionalne veščine slabše raz-
vite (Goodman idr. 2015). Raziskave kažejo, da obstajajo pozitivne korelacije
med razvojem socialno-emocionalnih veščin v zgodnjem otroštvu in pripra-
vljenostjo na vstop v šolo, šolskim uspehom in razvojem kognicije (Durlak
idr. 2011; Elias idr., 1997; DiPerna in Elliot 2002).
Od strokovnih delavcev v vrtcih se pričakuje, da bodo podpirali otrokov
razvoj na vseh področjih, pri čemer ima socialno-emocionalno področje izje-
men pomen, saj se v zgodnjem obdobju oblikujejo temelji za razvoj otroko-
vih veščin na tem področju, ki jih je v kasnejših obdobjih težje oblikovati ali
preoblikovati. Strokovni delavci v vrtcih naj bi torej spodbujali otroke k med-
sebojni komunikaciji, skrbeli naj bi za primerno dobro čustveno in socialno
počutje otrok, razvoj zavedanja samega sebe, razvoj samoregulacije v skladu
z razvojno stopnjo, razvoj pozitivne samopodobe itd., kar so vse pomembni
prediktorji otrokovega uspeha in dobrega počutja (Petty 2016; DiPerna in El-
liot 2002). Skrb za omenjena področja naj ne bi bila le del vsakodnevnih rutin
in komunikacije, temveč bi morala biti tudi del premišljenih načrtovanih de-
javnosti izvedbenega kurikuluma, kjer se otroci učijo socialno-emocionalnih
veščin in kjer se spremljajo razvojni mejniki za to področje ter kjer vzgojitelj
zna in zmore ustrezno ukrepati, kadar pri posameznem otroku zazna odsto-
panja.
Raziskave o uporabi dobrih praks za razvoj socialno-emocionalnih veščin v
zgodnjem otroštvu v vrtcu kažejo, da je vrtčevsko okolje prvo socialno okolje
otroka zunaj družine in s tem pomembno polje njegovih socialnih in emocio-
nalnih izkušenj, kjer izkazuje in preizkuša svoje veščine (Phillips, McCartney in
Sussman 2006). Prav tako otroci v tem obdobju doživljajo hitre in pomembne
spremembe, ki vključujejo učenje jezika ter razvoj možganov, ki sta oba ključ-
nega pomena za učenje komunikacijskih veščin, socialnih veščin, razume-
vanja čustev, samoregulacije ipd. (Thompson in Lagattuta 2006; Blair 2002).
Zato je v vrtcu pomembno zagotoviti varno, sprejemajoče okolje, v katerem
se vzpostavljajo in ohranjajo prijetni odnosi med otroki in odraslimi, kjer se
uporabljajo dobre prakse v vsakodnevnih interakcijah in kjer znajo odrasli po
potrebi tudi strokovno intervenirati v primeru čustvenih ali vedenjskih težav
otrok (Hyson 2004). Ob tem pa je treba tudi načrtovati dejavnosti, ki vključu-
jejo igre, branje in druge vodene dejavnosti za učenje socialno-emocionalnih
140
