Page 154 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 154
bara Baloh, Petra Furlan, Giuliana Jelovčan in Bojana Kralj
delo v vrtcu približa ciljem holističnega (celostnega) učenja in poučevanja, ki
bolje odražata realni, interaktivni svet in njegovo kompleksnost, odpravljata
meje med posameznimi disciplinami ter podpirata načelo, da je vse znanje
povezano (Hodnik Čadež 2008).
Predšolski otrok je po naravi radoveden in vedoželjen. Zelo zgodaj izraža
željo po raziskovanju (Hvala 2012), zato je ključna vloga odraslega, ki mora s
svojim zgledom in spodbudo otroku ponuditi različne situacije raziskovanja
ter spoznavanja. Izkoristiti mora to razvojno fazo in uporabiti otrokovo notra-
njo motivacijo za spodbujanje k učenju ter spoznavanju sveta. Če otroci teh
dragocenih izkušenj v predšolskem obdobju ne dobijo, pogosto razvijejo ne-
utemeljene predsodke in strahove, ki predstavljajo resno oviro za poznejše
spoznavanje življenja (Wilson 2008).
L. Plut Pregelj (2005) poudarja, da je najboljši način pridobivanja znanja
preko lastnih izkušenj. B. Marentič Požarnik (1998) izpostavlja, naj tako po-
učevanje temelji na trajnem spreminjanju posameznika in ne le na pridobi-
vanju znanja, spretnosti in stališč. Ena izmed uspešnejših učnih strategij, ki
omogoča samostojno iskanje in razmišljanje z lastno aktivnostjo ter s tem pri-
dobivanje lastnih izkušenj in trajno spreminjanje posameznika, je izkustveno
učenje (Hus in Ivanuš Grmek 2006).
Kurikulum za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999) vključuje dejavno-
sti, ki jih razvrščamo v naslednja področja: gibanje, jezik, umetnost, družbo,
naravo, matematiko. Zapisani cilji pri posameznih področjih dejavnosti pred-
stavljajo okvir, znotraj katerega so vsebine in dejavnosti strokovna podlaga
vzgojiteljem. Kot poudarjajo slovenski strokovnjaki, med njimi Kroflič (2001),
B. Marentič Požarnik (2000) in L. Marjanovič Umek (2001), slovenski Kuriku-
lum za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999) sodi med sodobne pred-
šolske kurikule, ki niso visoko strukturirani, ampak odprtejši in fleksibilnejši.
To pomeni, da določa predvsem temeljna načela in zaželene cilje predšol-
ske vzgoje, ne predpisuje pa konkretnih (operativnih) ciljev, metod in vsebin
dejavnosti v vrtcu. Zagovarja nedirektivno vlogo vzgojiteljev, ki skušajo sle-
diti željam ter interesom otrok, in jim ponuja dejavnosti, med katerimi lahko
izbirajo. Sodobni kurikuli poudarjajo tudi načelo aktivnega učenja, torej dej-
stvo, da se predšolski otrok najbolje uči na osnovi konkretnih izkušenj in prak-
tične udeležbe v dejavnostih, tako da konkretno ravna s predmeti iz okolja
in okolje doživlja z vsemi čutili. V nadaljevanju bomo predstavili kurikularna
področja jezik, naravo, gibanje in glasba, kot se kažejo v Kurikulumu za vrtce
(Ministrstvo za šolstvo in šport 1999). V raziskavi, ki bo sledila teoretičnemu
delu, smo povprašali pedagoške delavce v vrtcu, kakšno je njihovo mnenje o
medpodročnem povezovanju ter ali vidijo možnost medpodročnega pove-
154
delo v vrtcu približa ciljem holističnega (celostnega) učenja in poučevanja, ki
bolje odražata realni, interaktivni svet in njegovo kompleksnost, odpravljata
meje med posameznimi disciplinami ter podpirata načelo, da je vse znanje
povezano (Hodnik Čadež 2008).
Predšolski otrok je po naravi radoveden in vedoželjen. Zelo zgodaj izraža
željo po raziskovanju (Hvala 2012), zato je ključna vloga odraslega, ki mora s
svojim zgledom in spodbudo otroku ponuditi različne situacije raziskovanja
ter spoznavanja. Izkoristiti mora to razvojno fazo in uporabiti otrokovo notra-
njo motivacijo za spodbujanje k učenju ter spoznavanju sveta. Če otroci teh
dragocenih izkušenj v predšolskem obdobju ne dobijo, pogosto razvijejo ne-
utemeljene predsodke in strahove, ki predstavljajo resno oviro za poznejše
spoznavanje življenja (Wilson 2008).
L. Plut Pregelj (2005) poudarja, da je najboljši način pridobivanja znanja
preko lastnih izkušenj. B. Marentič Požarnik (1998) izpostavlja, naj tako po-
učevanje temelji na trajnem spreminjanju posameznika in ne le na pridobi-
vanju znanja, spretnosti in stališč. Ena izmed uspešnejših učnih strategij, ki
omogoča samostojno iskanje in razmišljanje z lastno aktivnostjo ter s tem pri-
dobivanje lastnih izkušenj in trajno spreminjanje posameznika, je izkustveno
učenje (Hus in Ivanuš Grmek 2006).
Kurikulum za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999) vključuje dejavno-
sti, ki jih razvrščamo v naslednja področja: gibanje, jezik, umetnost, družbo,
naravo, matematiko. Zapisani cilji pri posameznih področjih dejavnosti pred-
stavljajo okvir, znotraj katerega so vsebine in dejavnosti strokovna podlaga
vzgojiteljem. Kot poudarjajo slovenski strokovnjaki, med njimi Kroflič (2001),
B. Marentič Požarnik (2000) in L. Marjanovič Umek (2001), slovenski Kuriku-
lum za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999) sodi med sodobne pred-
šolske kurikule, ki niso visoko strukturirani, ampak odprtejši in fleksibilnejši.
To pomeni, da določa predvsem temeljna načela in zaželene cilje predšol-
ske vzgoje, ne predpisuje pa konkretnih (operativnih) ciljev, metod in vsebin
dejavnosti v vrtcu. Zagovarja nedirektivno vlogo vzgojiteljev, ki skušajo sle-
diti željam ter interesom otrok, in jim ponuja dejavnosti, med katerimi lahko
izbirajo. Sodobni kurikuli poudarjajo tudi načelo aktivnega učenja, torej dej-
stvo, da se predšolski otrok najbolje uči na osnovi konkretnih izkušenj in prak-
tične udeležbe v dejavnostih, tako da konkretno ravna s predmeti iz okolja
in okolje doživlja z vsemi čutili. V nadaljevanju bomo predstavili kurikularna
področja jezik, naravo, gibanje in glasba, kot se kažejo v Kurikulumu za vrtce
(Ministrstvo za šolstvo in šport 1999). V raziskavi, ki bo sledila teoretičnemu
delu, smo povprašali pedagoške delavce v vrtcu, kakšno je njihovo mnenje o
medpodročnem povezovanju ter ali vidijo možnost medpodročnega pove-
154
