Page 156 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 156
bara Baloh, Petra Furlan, Giuliana Jelovčan in Bojana Kralj
otroci v tem obdobju učijo izražati izkušnje, čustva, misli in razumeti sporočila
drugih. Jezikovne dejavnosti so povezane z vsemi jezikovnimi ravninami –
fonološko, morfološko, leksikalno, skladenjsko-pomensko (in pragmatično)
–, razvoj jezika pa je naravno vpleten v vsa področja dejavnosti.
Otroci se učijo jezika ob poslušanju vsakdanjih pogovorov in pripovedo-
vanja literarnih besedil, ob poslušanju glasnega branja odraslih, s pripove-
dovanjem, z opisovanjem, ob rabi jezika v domišljijskih igrah, dramatizacijah,
izmišljanju zgodbic in pesmic, ob učenju otrok od otrok, in sicer ob različnih
socialnih igrah, pravljicah, izštevankah, rimah, šaljivkah, ugankah itn., ki so
skozi generacije preživele kot skupna lastnina.
Pomemben del jezikovnih dejavnosti so enostavna besedila, ki so vezana
na vsakodnevno življenje, npr. kratka sporočila, zapis otrokovega komentarja
k njegovi risbi, kuharski recept za priljubljeno jed itn. Prav tako pomembno
je zbliževanje s knjigo kot pisnim prenosnikom, tudi kot virom informacij. Pri
tem gre predvsem za rabo raznih otroških priročnikov, slovarjev, leksikonov
ipd. ter za zgodnje navajanje nanjo. Gledano širše je vključevanje otrok v pi-
sno kulturo pomembna sestavina demokratizacije družbe.
Otroci morajo imeti možnost, da jih na njim ustrezen način seznanimo z
nekaterimi jezikovnimi spoznanji, predstavimo razlike med socialnimi zvrstmi
ali registri (knjižno : neknjižno), jeziki, jezikovnimi skupinami itn.
Cilji učnega jezika se udejanjajo v pedagoškem govoru, in sicer v obeh nje-
govih sestavinah, spoznavnem in odnosnem. V spoznavnem govoru vzgoji-
telj posreduje spoznanja določenega področja, v odnosnem pa gre za spo-
razumevanje med vzgojiteljem in otroki. Vzgojitelj je pri vseh dejavnostih
otroku govorni zgled in tako neposredno vpliva na razvoj njegove jezikovne
(slovnične in pragmatične) zmožnosti.
Kurikularno področje narava
V Kurikulumu za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 37) je zapisano, da
naj bo pri spoznavanju narave poudarek na pridobivanju izkušenj z živimi
bitij in naravnimi pojavi ter na veselju pri raziskovanju in odkrivanju. Pro-
cesi raziskovanja (postavljanje hipotez, povzemanje bistva, reševanje proble-
mov) v predšolskem obdobju potekajo nezavedno (preko igre), vendar mo-
ramo otroku omogočiti spodbudno okolje. U. Fekonja (2004, 382) in R. Wilson
(2008) poudarjata, da je najspodbudnejš naravno okolje, saj spodbuja celo-
stni razvoj otroka (kognitivni, socialni, emocionalni in gibalni).
Hunt (1989), ki predstavlja enega izmed prvih zagovornikov učenja v na-
ravnih učnih okoljih, je opisal številne modele pouka, ki se jih izvaja v narav-
nih učnih okoljih. Glavni nameni učenja na prostem so namreč stimulacija
156
otroci v tem obdobju učijo izražati izkušnje, čustva, misli in razumeti sporočila
drugih. Jezikovne dejavnosti so povezane z vsemi jezikovnimi ravninami –
fonološko, morfološko, leksikalno, skladenjsko-pomensko (in pragmatično)
–, razvoj jezika pa je naravno vpleten v vsa področja dejavnosti.
Otroci se učijo jezika ob poslušanju vsakdanjih pogovorov in pripovedo-
vanja literarnih besedil, ob poslušanju glasnega branja odraslih, s pripove-
dovanjem, z opisovanjem, ob rabi jezika v domišljijskih igrah, dramatizacijah,
izmišljanju zgodbic in pesmic, ob učenju otrok od otrok, in sicer ob različnih
socialnih igrah, pravljicah, izštevankah, rimah, šaljivkah, ugankah itn., ki so
skozi generacije preživele kot skupna lastnina.
Pomemben del jezikovnih dejavnosti so enostavna besedila, ki so vezana
na vsakodnevno življenje, npr. kratka sporočila, zapis otrokovega komentarja
k njegovi risbi, kuharski recept za priljubljeno jed itn. Prav tako pomembno
je zbliževanje s knjigo kot pisnim prenosnikom, tudi kot virom informacij. Pri
tem gre predvsem za rabo raznih otroških priročnikov, slovarjev, leksikonov
ipd. ter za zgodnje navajanje nanjo. Gledano širše je vključevanje otrok v pi-
sno kulturo pomembna sestavina demokratizacije družbe.
Otroci morajo imeti možnost, da jih na njim ustrezen način seznanimo z
nekaterimi jezikovnimi spoznanji, predstavimo razlike med socialnimi zvrstmi
ali registri (knjižno : neknjižno), jeziki, jezikovnimi skupinami itn.
Cilji učnega jezika se udejanjajo v pedagoškem govoru, in sicer v obeh nje-
govih sestavinah, spoznavnem in odnosnem. V spoznavnem govoru vzgoji-
telj posreduje spoznanja določenega področja, v odnosnem pa gre za spo-
razumevanje med vzgojiteljem in otroki. Vzgojitelj je pri vseh dejavnostih
otroku govorni zgled in tako neposredno vpliva na razvoj njegove jezikovne
(slovnične in pragmatične) zmožnosti.
Kurikularno področje narava
V Kurikulumu za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 37) je zapisano, da
naj bo pri spoznavanju narave poudarek na pridobivanju izkušenj z živimi
bitij in naravnimi pojavi ter na veselju pri raziskovanju in odkrivanju. Pro-
cesi raziskovanja (postavljanje hipotez, povzemanje bistva, reševanje proble-
mov) v predšolskem obdobju potekajo nezavedno (preko igre), vendar mo-
ramo otroku omogočiti spodbudno okolje. U. Fekonja (2004, 382) in R. Wilson
(2008) poudarjata, da je najspodbudnejš naravno okolje, saj spodbuja celo-
stni razvoj otroka (kognitivni, socialni, emocionalni in gibalni).
Hunt (1989), ki predstavlja enega izmed prvih zagovornikov učenja v na-
ravnih učnih okoljih, je opisal številne modele pouka, ki se jih izvaja v narav-
nih učnih okoljih. Glavni nameni učenja na prostem so namreč stimulacija
156
