Page 400 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 400
ej Plevnik in Tanja Peternelj
v predšolskem obdobju, vsaj v času vključenosti v redne programe vzgoje
in izobraževanja, lahko delimo na vsaj dva pomembna vidika. Prvi je vidik fi-
zičnega okolja, v katerega je vključen otrok. Tega predstavlja vrtec sam kot
objekt, s tem povezana pa umestitev objekta v širši prostor (npr. bližina na-
rave, velikost zunanjih površin . . .), značilnosti samega objekta (svetlost pro-
storov, velikost igralnic/učilnic, možnost izhoda na teraso . . .), opremljenost
objekta z igrali, s pripomočki in z drugo opremo ter druge značilnosti, vezane
na vrtec kot objekt. Drugi, za razvoj predšolskega otroka pomembnejši, pa je
vidik socialnega okolja. Tega predstavljajo drugi otroci, vključeni v oddelek,
in vzgojitelj/-ica predšolskih otrok ter pomočnik/pomočnica vzgojitelja (ter
drugi vključeni v oddelek), ki delo v oddelku načrtujeta, organizirata, izvajata
in vrednotita. Kompetentnost vzgojiteljice za razvoj posameznih področij ra-
zvoja otroka v predšolskem obdobju je tesno povezana z vsebino in kvaliteto
izvedenih aktivnosti.
Družbene, politične in gospodarske razmere družbe znanja so danes tur-
bulentne in se odražajo tudi v vzgojno-izobraževalnem prostoru. Zato je
pomembno, da se še posebej vzgojitelji in učitelji, ki delajo z otroki v naj-
ranljivejših in najdločilnejših razvojnih obdobjih otroštva, zavedajo pomena
vseživljenjskega učenja, ki temelji na poglabljanju in razvijanju ključnih kom-
petenc, na podlagi katerih načrtujejo, izvajajo in usmerjajo dejavnosti otrok
v predšolskem obdobju. Pouk v družbi znanja se spreminja in z njim vloga
učitelja, ki ni več le prenašalec znanja, temveč moderator, animator, organi-
zator spodbudnega učnega okolja, mentor in spodbujevalec samostojnega
učenja (Retar in Lepičnik Vodopivec 2017, 2). Dokument o ustvarjalnih in ino-
vativnih učnih okoljih med možnosti, s katerimi vzgojno-izobraževalne usta-
nove bogatijo obstoječe pristope poučevanja in vzgoje, umešča raznolikost
in prepletanje pedagoških prijemov, ki učence pritegnejo k udejstvovanju in
uresničujejo prilagajanje posamezniku, kar se nanaša tudi na krepitev sku-
pinskega dela ob hkratni individualizaciji (Organisation for Economic Co-
Operation and Development 2013, 14). Prilagajanje družbenim razmeram in
smernicam različnih organizacij je odločujoče povezano z vsaj tremi procesi,
v katere je vključen vzgojitelj, to so učenje in motiviranost, kompetentnost
za načrtovanje ter organiziranje, izvajanje in vrednotenje vsebine v okviru
programov predšolske vzgoje. Učenje UNESCO (2011) opredeljuje kot vsako
spremembo v vedenju, informiranosti, znanju, razumevanju, stališčih, spre-
tnostih ali zmožnostih, ki je trajna in je ne moremo pripisati fizični rasti ali
razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev (Maretič Požarnik 2012, 10). Moti-
vacija povzroča in usmerja delovanje posameznika in obsega vsa gibala ve-
denja: potrebe, nagone, motive, želje, cilje, vrednote, ideale, interese in voljo
400
v predšolskem obdobju, vsaj v času vključenosti v redne programe vzgoje
in izobraževanja, lahko delimo na vsaj dva pomembna vidika. Prvi je vidik fi-
zičnega okolja, v katerega je vključen otrok. Tega predstavlja vrtec sam kot
objekt, s tem povezana pa umestitev objekta v širši prostor (npr. bližina na-
rave, velikost zunanjih površin . . .), značilnosti samega objekta (svetlost pro-
storov, velikost igralnic/učilnic, možnost izhoda na teraso . . .), opremljenost
objekta z igrali, s pripomočki in z drugo opremo ter druge značilnosti, vezane
na vrtec kot objekt. Drugi, za razvoj predšolskega otroka pomembnejši, pa je
vidik socialnega okolja. Tega predstavljajo drugi otroci, vključeni v oddelek,
in vzgojitelj/-ica predšolskih otrok ter pomočnik/pomočnica vzgojitelja (ter
drugi vključeni v oddelek), ki delo v oddelku načrtujeta, organizirata, izvajata
in vrednotita. Kompetentnost vzgojiteljice za razvoj posameznih področij ra-
zvoja otroka v predšolskem obdobju je tesno povezana z vsebino in kvaliteto
izvedenih aktivnosti.
Družbene, politične in gospodarske razmere družbe znanja so danes tur-
bulentne in se odražajo tudi v vzgojno-izobraževalnem prostoru. Zato je
pomembno, da se še posebej vzgojitelji in učitelji, ki delajo z otroki v naj-
ranljivejših in najdločilnejših razvojnih obdobjih otroštva, zavedajo pomena
vseživljenjskega učenja, ki temelji na poglabljanju in razvijanju ključnih kom-
petenc, na podlagi katerih načrtujejo, izvajajo in usmerjajo dejavnosti otrok
v predšolskem obdobju. Pouk v družbi znanja se spreminja in z njim vloga
učitelja, ki ni več le prenašalec znanja, temveč moderator, animator, organi-
zator spodbudnega učnega okolja, mentor in spodbujevalec samostojnega
učenja (Retar in Lepičnik Vodopivec 2017, 2). Dokument o ustvarjalnih in ino-
vativnih učnih okoljih med možnosti, s katerimi vzgojno-izobraževalne usta-
nove bogatijo obstoječe pristope poučevanja in vzgoje, umešča raznolikost
in prepletanje pedagoških prijemov, ki učence pritegnejo k udejstvovanju in
uresničujejo prilagajanje posamezniku, kar se nanaša tudi na krepitev sku-
pinskega dela ob hkratni individualizaciji (Organisation for Economic Co-
Operation and Development 2013, 14). Prilagajanje družbenim razmeram in
smernicam različnih organizacij je odločujoče povezano z vsaj tremi procesi,
v katere je vključen vzgojitelj, to so učenje in motiviranost, kompetentnost
za načrtovanje ter organiziranje, izvajanje in vrednotenje vsebine v okviru
programov predšolske vzgoje. Učenje UNESCO (2011) opredeljuje kot vsako
spremembo v vedenju, informiranosti, znanju, razumevanju, stališčih, spre-
tnostih ali zmožnostih, ki je trajna in je ne moremo pripisati fizični rasti ali
razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev (Maretič Požarnik 2012, 10). Moti-
vacija povzroča in usmerja delovanje posameznika in obsega vsa gibala ve-
denja: potrebe, nagone, motive, želje, cilje, vrednote, ideale, interese in voljo
400
