Page 109 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 109
RATEK PREGLED GIBALNEGA
POUČEVANJA V ZGODNJEM
OTROŠTVU V SLOVENIJI
Področje zgodnjega gibalnega poučevanja so v slovenskem prostoru v novejši
zgodovini poglobljeno preučevali redki znanstveniki in pedagogi. Prepoznavni
so predvsem Rajtmajer (1991), Tancig (1996), Strmčnik (2001), Videmšek in Pišot
(2007), Novak, Kovač in Čuk (2008), Škof (2017), Pistotnik (2011) in Retar (2017).
Rajtmajer (1991, str. 23) navaja, da je treba zlasti zaradi hitrega razvoja pro-
cesa zgodnjega gibalnega poučevanja in njegovega uveljavljanja v praksi
»konkretizirati vse elemente specialne didaktike, ki so nujni za uspešno vode-
nje psihomotoričnega procesa v predšolskem obdobju: načela, metode, ob-
like, tehnike, organizacijo in izvedbo učno-vzgojnega procesa, klasifikacijo
vsebin, planiranje, priprave in postopke za preverjanje znanja in sposobnos-
ti otrok«. Velik poudarek daje uveljavljanju didaktičnih načel, ki jih razume kot
»vodilo, pravilo, odnosno smernico za delo, zaradi katere je vzgojitelj pri svo-
jem delu kar najbolj uspešen« (Rajtmajer, 1991, str. 147). Med načeli, ki jih na-
vaja, je z našega vidika sodobnega načina avtomatiziranega življenja zanimi-
vo načelo interesa, doživljajev in motivacije otroka. »Usmerjenost k določenim
gibalnim dejavnostim, s katerimi rešujemo konkretne gibalne probleme ali
premagujemo ovire, in čustvena determiniranost sta danes še aktualnejši. Ot-
roci namreč zelo hitro preusmerjajo svojo pozitivno čustveno naravnanost od
gibanja k drugim dejavnostim, če je gibalni problem prelahak ali pa pretežak
zanje!« (Rajtmajer, 1991, str. 152). Rajtmajer (1991) zagovarja usklajenost infor-
macijske (gibalno učenje) in energetske (gibalne razvedrilne igre) komponen-
te zgodnjega gibalnega poučevanja ter daje velik poudarek čustvenemu in
socialnemu pristopu gibalnega poučevanja, saj gibalno učenje do petega leta
109
POUČEVANJA V ZGODNJEM
OTROŠTVU V SLOVENIJI
Področje zgodnjega gibalnega poučevanja so v slovenskem prostoru v novejši
zgodovini poglobljeno preučevali redki znanstveniki in pedagogi. Prepoznavni
so predvsem Rajtmajer (1991), Tancig (1996), Strmčnik (2001), Videmšek in Pišot
(2007), Novak, Kovač in Čuk (2008), Škof (2017), Pistotnik (2011) in Retar (2017).
Rajtmajer (1991, str. 23) navaja, da je treba zlasti zaradi hitrega razvoja pro-
cesa zgodnjega gibalnega poučevanja in njegovega uveljavljanja v praksi
»konkretizirati vse elemente specialne didaktike, ki so nujni za uspešno vode-
nje psihomotoričnega procesa v predšolskem obdobju: načela, metode, ob-
like, tehnike, organizacijo in izvedbo učno-vzgojnega procesa, klasifikacijo
vsebin, planiranje, priprave in postopke za preverjanje znanja in sposobnos-
ti otrok«. Velik poudarek daje uveljavljanju didaktičnih načel, ki jih razume kot
»vodilo, pravilo, odnosno smernico za delo, zaradi katere je vzgojitelj pri svo-
jem delu kar najbolj uspešen« (Rajtmajer, 1991, str. 147). Med načeli, ki jih na-
vaja, je z našega vidika sodobnega načina avtomatiziranega življenja zanimi-
vo načelo interesa, doživljajev in motivacije otroka. »Usmerjenost k določenim
gibalnim dejavnostim, s katerimi rešujemo konkretne gibalne probleme ali
premagujemo ovire, in čustvena determiniranost sta danes še aktualnejši. Ot-
roci namreč zelo hitro preusmerjajo svojo pozitivno čustveno naravnanost od
gibanja k drugim dejavnostim, če je gibalni problem prelahak ali pa pretežak
zanje!« (Rajtmajer, 1991, str. 152). Rajtmajer (1991) zagovarja usklajenost infor-
macijske (gibalno učenje) in energetske (gibalne razvedrilne igre) komponen-
te zgodnjega gibalnega poučevanja ter daje velik poudarek čustvenemu in
socialnemu pristopu gibalnega poučevanja, saj gibalno učenje do petega leta
109
