Page 110 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 110
dnje gibalno učenje in poučevanje
starosti razume predvsem kot pridobivanje izkušenj po načelih ugodja. Otrok
si namreč ne želi zapustiti svoje »cone ugodja«, zato takoj, ko gibalna igra zanj
postaja prezahtevna, svojo pozornost preusmeri drugam. Strmčnik (2001) po-
udarja koristi »pozitivne podkrepitve«, ki lahko poveča dejavnost in vztrajnost
otrok, pospešuje delovni tempo, zmanjšuje pozabljanje, povečuje zanimanje
in veselje do poučevanja. Tancig (1996) ugotavlja, da je gibalno učenje odvis-
no od mnogih dejavnikov in ne narašča samo s številom ponovitev; odvisno je
namreč tudi od variabilnosti in pestrosti vadbe, s čimer poda smernice razvoja
inovativnosti v gibalnem poučevanju. Priporoča uporabo različnih materialov,
izvajanje gibalnih nalog z različnih razdalj, z različnimi hitrostmi in velikostmi.
Ušaj (2003) gibalno učenje opredeljuje kot proces pridobivanja, izpopolnjeva-
nja, stabilizacije in uporabe gibalnih programov v centralnem živčnem siste-
mu, v nasprotnem primeru jih je treba z vadbo zgraditi in shraniti, ter nakaže,
da je bistvo gibalnega poučevanja ustvarjanje gibalnih programov. Novak idr.
(2008) priporočajo izbiranje takih gibalnih dejavnosti, ki so prilagojene zlasti
zmožnostim otrok ter materialnim in drugim pogojem. Po Pistotniku (2011) je
gibalno učenje proces postopnega prilagajanja gibalnega ustroja na racional-
no izvedbo novega gibanja. Rezultat gibalnega poučevanja so gibalne spret-
nosti oz. gibalna znanja (izvedba motoričnih informacij), ki se pojmujejo kot z
učenjem pridobljene osnove za pravilno izvedbo gibalne dejavnosti.
Pistotnik tako poudarja usmeritev k racionalnosti in kakovosti izvajanja gi-
balnih dejavnosti. Glede tega, v kolikšni meri se bodo otrokove zmožnosti za
kakovostno izvedbo gibalnih dejavnosti v prihodnje razvile, pa Pišot in Planin-
šec (2005) ugotavljata, da je to odvisno od otrokove lastne dejavnosti in oko-
lja, ki nanj vpliva. Slednje je lahko glede izkušenj, ki mu jih ponuja, zelo bogato
ali revno. Prve spodbude, ki jih je otrok deležen, so za njegov nadaljnji razvoj
izjemno pomembne. Spodbudno okolje otroka motivira k razvoju, medtem
ko lahko revno okolje z vidika izkušenj njegov razvoj celo zavira (Pišot in Pla-
ninšec, 2010).
Gibalna učinkovitost poteka v stalni soodvisnosti vseh dimenzij psiho-
somatskega statusa. Izražanje (manifestacija) vseh človekovih dejavnosti je gi-
balno (motorično) in se kaže kot gibanje celega telesa, gibanje posameznih
telesnih delov, kot drobne gibalne spretnosti ali govor (Plevnik, 2014). Gibal-
na obravnava pa je celostna obravnava posameznika z vsebinami in sredstvi
gibanja in gibalne učinkovitosti, upoštevajoč zmožnosti, posebnosti in ome-
jitve posameznika, ki ga gibalno opredeljujejo v interakciji z okoljem. V litera-
turi večkrat zasledimo izraz »motoričen«. V tem pomenu (npr. motorične spo-
sobnosti, motorična spretnost, motorično učenje, motorična naloga itd.) izraz
pomeni slovensko sopomenko gibanja (gibalne dejavnosti) in jo v tem pome-
110
starosti razume predvsem kot pridobivanje izkušenj po načelih ugodja. Otrok
si namreč ne želi zapustiti svoje »cone ugodja«, zato takoj, ko gibalna igra zanj
postaja prezahtevna, svojo pozornost preusmeri drugam. Strmčnik (2001) po-
udarja koristi »pozitivne podkrepitve«, ki lahko poveča dejavnost in vztrajnost
otrok, pospešuje delovni tempo, zmanjšuje pozabljanje, povečuje zanimanje
in veselje do poučevanja. Tancig (1996) ugotavlja, da je gibalno učenje odvis-
no od mnogih dejavnikov in ne narašča samo s številom ponovitev; odvisno je
namreč tudi od variabilnosti in pestrosti vadbe, s čimer poda smernice razvoja
inovativnosti v gibalnem poučevanju. Priporoča uporabo različnih materialov,
izvajanje gibalnih nalog z različnih razdalj, z različnimi hitrostmi in velikostmi.
Ušaj (2003) gibalno učenje opredeljuje kot proces pridobivanja, izpopolnjeva-
nja, stabilizacije in uporabe gibalnih programov v centralnem živčnem siste-
mu, v nasprotnem primeru jih je treba z vadbo zgraditi in shraniti, ter nakaže,
da je bistvo gibalnega poučevanja ustvarjanje gibalnih programov. Novak idr.
(2008) priporočajo izbiranje takih gibalnih dejavnosti, ki so prilagojene zlasti
zmožnostim otrok ter materialnim in drugim pogojem. Po Pistotniku (2011) je
gibalno učenje proces postopnega prilagajanja gibalnega ustroja na racional-
no izvedbo novega gibanja. Rezultat gibalnega poučevanja so gibalne spret-
nosti oz. gibalna znanja (izvedba motoričnih informacij), ki se pojmujejo kot z
učenjem pridobljene osnove za pravilno izvedbo gibalne dejavnosti.
Pistotnik tako poudarja usmeritev k racionalnosti in kakovosti izvajanja gi-
balnih dejavnosti. Glede tega, v kolikšni meri se bodo otrokove zmožnosti za
kakovostno izvedbo gibalnih dejavnosti v prihodnje razvile, pa Pišot in Planin-
šec (2005) ugotavljata, da je to odvisno od otrokove lastne dejavnosti in oko-
lja, ki nanj vpliva. Slednje je lahko glede izkušenj, ki mu jih ponuja, zelo bogato
ali revno. Prve spodbude, ki jih je otrok deležen, so za njegov nadaljnji razvoj
izjemno pomembne. Spodbudno okolje otroka motivira k razvoju, medtem
ko lahko revno okolje z vidika izkušenj njegov razvoj celo zavira (Pišot in Pla-
ninšec, 2010).
Gibalna učinkovitost poteka v stalni soodvisnosti vseh dimenzij psiho-
somatskega statusa. Izražanje (manifestacija) vseh človekovih dejavnosti je gi-
balno (motorično) in se kaže kot gibanje celega telesa, gibanje posameznih
telesnih delov, kot drobne gibalne spretnosti ali govor (Plevnik, 2014). Gibal-
na obravnava pa je celostna obravnava posameznika z vsebinami in sredstvi
gibanja in gibalne učinkovitosti, upoštevajoč zmožnosti, posebnosti in ome-
jitve posameznika, ki ga gibalno opredeljujejo v interakciji z okoljem. V litera-
turi večkrat zasledimo izraz »motoričen«. V tem pomenu (npr. motorične spo-
sobnosti, motorična spretnost, motorično učenje, motorična naloga itd.) izraz
pomeni slovensko sopomenko gibanja (gibalne dejavnosti) in jo v tem pome-
110
