Page 111 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 111
kratek pregled gibalnega poučevanja v zgodnjem otroštvu v sloveniji
nu tudi razumemo (npr. gibalne sposobnosti, gibalna spretnost, gibalno uče-
nje, gibalne kompetence, gibalna naloga itd.). Zgodnje gibalno poučevanje je
model, ki omogoča izvedbo tako spontanih kot skrbno načrtovanih gibalnih
nalog s ključnim ciljem, da pomembno pripomorejo tako k uspešnemu razvo-
ju gibalnih sposobnosti otroka kot k usvajanju elementarnih gibalnih vzorcev
in gibalnih stereotipov.
Učenje gibanja je del procesa poučevanja. Tako vsako učenje gibanja v
svoji začetni fazi zahteva tudi miselni (kognitivni) napor, ki pa ga lahko vzgo-
jitelj z izbiro ustreznih vaj, oblik in metod dela prilagaja razvojni stopnji učen-
cev. Gibalno učenje predstavlja proces postopnega prilagajanja gibalnega
ustroja na racionalno izvedbo novega gibanja (Pistotnik, 2011). Rezultat gibal-
nega poučevanja je razvoj gibalnih sposobnosti oz. usvajanje novih gibalnih
znanj in spretnosti (realizacija gibalnih informacij), ki se pojmujejo kot z uče-
njem pridobljene osnove za pravilno izvedbo gibalne naloge in se v interak-
ciji z okoljem izražajo kot gibalno vedenje oz. gibalno obnašanje (Pišot, 2012;
Plevnik, 2014). Na izvedbo procesa gibalnega poučevanja vplivajo notranji (te-
lesne značilnosti, gibalne sposobnosti, kognitivne in konativne lastnosti) in
zunanji dejavniki, med katere se uvrščajo materialne možnosti, naravne da-
nosti in znanje o športu oz. izvedbi gibanja (Pistotnik, 2011). Gibalno učenje
temelji na usposabljanju otrok za učinkovito reševanje gibalnih problemov.
Pri tem uporabljajo predvsem konkretno, konvergentno in divergentno obliko
razmišljanja. Za konkretno reševanje gibalnih problemov, ki najprej nastopi v
zgodn jem otroštvu, je značilno, da v otrokovem miselnem procesu prevladu-
je zlasti uporaba zaznav, predstav in konkretnih gibalnih pojavov (otrok prime
žogo). Pri konvergentnem gibalnem učenju prevladuje ena ali več pravilnih
rešitev gibalnega problema, ki temelji(jo) na predhodnem znanju in izkušnjah
(otrok poda žogo z obema rokama ali tudi samo z eno roko najbližjemu otro-
ku v skupini). Divergentno reševanje gibalnih problemov pa vedno zaznamuje
več možnih pravilnih rešitev, ki so lahko neobičajne in nepričakovane ter pre-
segajo predhodno gibalno znanje (otrok lahko poda žogo kateremukoli otro-
ku v skupini in na kakršenkoli način). Pri učinkovitem poučevanju otrokom ni-
koli ne povemo rešitev (Graham, 2001), seveda pa jih pohvalimo, ko najdejo
rešitev. Za divergentno reševanje zastavljamo vprašanje: »Na katere tri načine
lahko rešimo …?« Usvajanje gibalnih nalog izvajamo po načelu postopnos-
ti. Gibalna dejavnost mora biti izbrana in vodena tako, da v vseh učencih kre-
pi občutke samozavesti, zaupanja vase, radosti in zadovoljstva. Varnost med
dejavnostjo je osnovna skrb vzgojitelja, prikazovanje vaj ali prikaz gibanja pa
je nujen sestavni del dejavnosti. Ob izvajanju določenih vaj upoštevamo, da
nekatere gibalne dejavnosti zahtevajo veliko število natančnih ponovitev in
111
nu tudi razumemo (npr. gibalne sposobnosti, gibalna spretnost, gibalno uče-
nje, gibalne kompetence, gibalna naloga itd.). Zgodnje gibalno poučevanje je
model, ki omogoča izvedbo tako spontanih kot skrbno načrtovanih gibalnih
nalog s ključnim ciljem, da pomembno pripomorejo tako k uspešnemu razvo-
ju gibalnih sposobnosti otroka kot k usvajanju elementarnih gibalnih vzorcev
in gibalnih stereotipov.
Učenje gibanja je del procesa poučevanja. Tako vsako učenje gibanja v
svoji začetni fazi zahteva tudi miselni (kognitivni) napor, ki pa ga lahko vzgo-
jitelj z izbiro ustreznih vaj, oblik in metod dela prilagaja razvojni stopnji učen-
cev. Gibalno učenje predstavlja proces postopnega prilagajanja gibalnega
ustroja na racionalno izvedbo novega gibanja (Pistotnik, 2011). Rezultat gibal-
nega poučevanja je razvoj gibalnih sposobnosti oz. usvajanje novih gibalnih
znanj in spretnosti (realizacija gibalnih informacij), ki se pojmujejo kot z uče-
njem pridobljene osnove za pravilno izvedbo gibalne naloge in se v interak-
ciji z okoljem izražajo kot gibalno vedenje oz. gibalno obnašanje (Pišot, 2012;
Plevnik, 2014). Na izvedbo procesa gibalnega poučevanja vplivajo notranji (te-
lesne značilnosti, gibalne sposobnosti, kognitivne in konativne lastnosti) in
zunanji dejavniki, med katere se uvrščajo materialne možnosti, naravne da-
nosti in znanje o športu oz. izvedbi gibanja (Pistotnik, 2011). Gibalno učenje
temelji na usposabljanju otrok za učinkovito reševanje gibalnih problemov.
Pri tem uporabljajo predvsem konkretno, konvergentno in divergentno obliko
razmišljanja. Za konkretno reševanje gibalnih problemov, ki najprej nastopi v
zgodn jem otroštvu, je značilno, da v otrokovem miselnem procesu prevladu-
je zlasti uporaba zaznav, predstav in konkretnih gibalnih pojavov (otrok prime
žogo). Pri konvergentnem gibalnem učenju prevladuje ena ali več pravilnih
rešitev gibalnega problema, ki temelji(jo) na predhodnem znanju in izkušnjah
(otrok poda žogo z obema rokama ali tudi samo z eno roko najbližjemu otro-
ku v skupini). Divergentno reševanje gibalnih problemov pa vedno zaznamuje
več možnih pravilnih rešitev, ki so lahko neobičajne in nepričakovane ter pre-
segajo predhodno gibalno znanje (otrok lahko poda žogo kateremukoli otro-
ku v skupini in na kakršenkoli način). Pri učinkovitem poučevanju otrokom ni-
koli ne povemo rešitev (Graham, 2001), seveda pa jih pohvalimo, ko najdejo
rešitev. Za divergentno reševanje zastavljamo vprašanje: »Na katere tri načine
lahko rešimo …?« Usvajanje gibalnih nalog izvajamo po načelu postopnos-
ti. Gibalna dejavnost mora biti izbrana in vodena tako, da v vseh učencih kre-
pi občutke samozavesti, zaupanja vase, radosti in zadovoljstva. Varnost med
dejavnostjo je osnovna skrb vzgojitelja, prikazovanje vaj ali prikaz gibanja pa
je nujen sestavni del dejavnosti. Ob izvajanju določenih vaj upoštevamo, da
nekatere gibalne dejavnosti zahtevajo veliko število natančnih ponovitev in
111
