Page 73 - Zadravec Šedivy, N., in V. Poštuvan, ur. 2022. Samomorilno vedenje mladostnikov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 73
ušnje z izvajanjem aktivnosti kažejo, da imata izvajanje v živo in prek spleta svoje pred-
nosti in slabosti. Pa vendar je po naših izkušnjah, glede na občutljivost obravnavanih vse-
bin, smiselno izvesti v živo vsaj tiste postvencijske aktivnosti, ki temeljijo na naslavljanju
osebnih občutkov in čustev, posebno izvajanje razbremenilnega srečanja z mladostniki.
V primeru izvedbe slednjega v spletni obliki, se je namreč potrebno zavedati pomanjkljivo-
sti in je posledično nujno, da se izvedba prilagodi tako, da se izvaja v manjših skupinah,
mladostnike pa se vnaprej obvesti o naravi aktivnosti in načina izvedbe. To jim omogoči,
da si lahko skušajo predhodno zagotoviti zasebnost, dostop do kamere in druge tehnič-
ne podrobnosti, ob tem pa se jim po potrebi omogoči možnost individualnega pogovora
in podpore.
ZAKLJUČEK
Vsaka oblika smrti, še posebno pa to velja za samomor, vpliva na posameznike,
ki so bili z osebo tako ali drugače povezani. Slednje velja tudi za šolo kot sistem,
ki se v primeru smrti mladostnika sooča s številnimi vprašanji in izzivi, hkrati pa
je tista, ki lahko z ustreznimi odzivi na situacijo ustvari varno okolje za žalujoče
in pomembno prispeva k zmanjšanju negativih učinkov samomora v okolju, pri
čemer so usmerjene aktivnosti in smernice šoli kot sistemu lahko v veliko pomoč
(MacNeil in Topping, 2007; Salloum, 2013).
Literatura
Erjavec, A., Gregorič Kumperšček, H., Konec Juričič, N., Lekić, K., Mačešević, T., Podlogar, T., Poš-
tuvan, V., Roškar, S., Tekavčič Grad, O., in Zavasnik, A. (2021). Ko se zgodi samomor učenca ali
dijaka: Smernice za postvencijo v šoli. Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Grossman, J., Hirsch, J., Goldenberg, D., Libby, S., Fendrich, M., Mackesy-Amiti, M. E., Mazur, C.,
in Chance, G. H. (1995). Strategies for school-based response to loss: Proactive training and
postvention consultation. Crisis, 16(1), 18–26. https://doi.org/10.1027/0227-5910.16.1.18
MacNeil, W. K., in Topping, K. J. (2007). Crisis management in schools: Evidence-based postvention.
The Journal of Educational Enquiry, 7(2), 1–20.
Mauk, G. W., in Rodgers, P. L. (1994). Building bridges over troubled waters: School-based postven-
tion with adolescent survivors of peer suicide. Crisis Intervention & Time Limited Treatment, 1(2),
103–123.
Miller, D. N., in Mazza, J. J. (2018). School-based suicide prevention, intervention, and postvention.
V A. W. Leschied, D. H. Saklofske, G. L. Flett (ur.), Handbook of school-based mental health pro
motion (str. 261–277). Springer, Cham. https://doi.org/10.1007/978-3-319-89842-1
Salloum, A. (2013). Group work with adolescents after violent death: A manual for practitioners.
Routledge. https://doi.org/10.4324/9780203490167
71
nosti in slabosti. Pa vendar je po naših izkušnjah, glede na občutljivost obravnavanih vse-
bin, smiselno izvesti v živo vsaj tiste postvencijske aktivnosti, ki temeljijo na naslavljanju
osebnih občutkov in čustev, posebno izvajanje razbremenilnega srečanja z mladostniki.
V primeru izvedbe slednjega v spletni obliki, se je namreč potrebno zavedati pomanjkljivo-
sti in je posledično nujno, da se izvedba prilagodi tako, da se izvaja v manjših skupinah,
mladostnike pa se vnaprej obvesti o naravi aktivnosti in načina izvedbe. To jim omogoči,
da si lahko skušajo predhodno zagotoviti zasebnost, dostop do kamere in druge tehnič-
ne podrobnosti, ob tem pa se jim po potrebi omogoči možnost individualnega pogovora
in podpore.
ZAKLJUČEK
Vsaka oblika smrti, še posebno pa to velja za samomor, vpliva na posameznike,
ki so bili z osebo tako ali drugače povezani. Slednje velja tudi za šolo kot sistem,
ki se v primeru smrti mladostnika sooča s številnimi vprašanji in izzivi, hkrati pa
je tista, ki lahko z ustreznimi odzivi na situacijo ustvari varno okolje za žalujoče
in pomembno prispeva k zmanjšanju negativih učinkov samomora v okolju, pri
čemer so usmerjene aktivnosti in smernice šoli kot sistemu lahko v veliko pomoč
(MacNeil in Topping, 2007; Salloum, 2013).
Literatura
Erjavec, A., Gregorič Kumperšček, H., Konec Juričič, N., Lekić, K., Mačešević, T., Podlogar, T., Poš-
tuvan, V., Roškar, S., Tekavčič Grad, O., in Zavasnik, A. (2021). Ko se zgodi samomor učenca ali
dijaka: Smernice za postvencijo v šoli. Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Grossman, J., Hirsch, J., Goldenberg, D., Libby, S., Fendrich, M., Mackesy-Amiti, M. E., Mazur, C.,
in Chance, G. H. (1995). Strategies for school-based response to loss: Proactive training and
postvention consultation. Crisis, 16(1), 18–26. https://doi.org/10.1027/0227-5910.16.1.18
MacNeil, W. K., in Topping, K. J. (2007). Crisis management in schools: Evidence-based postvention.
The Journal of Educational Enquiry, 7(2), 1–20.
Mauk, G. W., in Rodgers, P. L. (1994). Building bridges over troubled waters: School-based postven-
tion with adolescent survivors of peer suicide. Crisis Intervention & Time Limited Treatment, 1(2),
103–123.
Miller, D. N., in Mazza, J. J. (2018). School-based suicide prevention, intervention, and postvention.
V A. W. Leschied, D. H. Saklofske, G. L. Flett (ur.), Handbook of school-based mental health pro
motion (str. 261–277). Springer, Cham. https://doi.org/10.1007/978-3-319-89842-1
Salloum, A. (2013). Group work with adolescents after violent death: A manual for practitioners.
Routledge. https://doi.org/10.4324/9780203490167
71
