Page 169 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 169
Predmet šport in izvenšolske gibalne/športne aktivnosti učencev
šolstvo in šport in Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2011, 4). Glavno vodilo
predmeta šport je torej igra, ki posamezniku omogoča spoznavanje najrazlič-
nejših športnih prvin, dojemanje samega sebe. Z njo krepi samozavest, omo-
gočeno je navezovanje socialnih stikov in delovanje posameznika v skupini,
ki se mora podrediti določenim zakonitostim (Burja 2008, 11–12), kar je bilo
otrokom v obravnavanem obdobju onemogočeno, saj so bili doma in med iz-
vajanjem vsebin prepuščeni zgolj lastni motivaciji, pripravljenosti staršev za
sodelovanje ter sodelovanju drugih družinskih članov. Za tiste starše, ki jim
predmet šport ne pomeni toliko kot ostali predmeti, je bil to poseben izziv,
zato nas ne presenečajo rezultati, ki nam kažejo, da kljub temu, da se je 79,7
vseh prvošolcev, vključenih v raziskavo, veselilo izvajanja gibalne/športne ak-
tivnosti po navodilih učiteljev v okviru šolanja na daljavo, več kot polovica
vseh otrok (53,1 ) ni izvedlo vseh ur športa, ki so bile predvidene s strani
učitelja. Ostali otroci (46, 9 ) so izvedli vse, kar so jim učitelji v okviru šola-
nja posredovali. Spodbudni so tudi rezultati, ki navajajo količino spodbude
za izvajanje gibalne/športne aktivnosti. Otrok z veliko notranje motivacije je
29,7 , 53,1 jih potrebuje malo spodbude s strani staršev, 14,1 srednje ve-
liko in le 3,1 veliko.
Prostočasna gibalna/športna aktivnost otrok
Tudi za gibalno/športno aktivnost otrok v prostem času so rezultati podobni.
Delež tistih otrok, ki potrebujejo veliko spodbude, je 1,6 , delež otrok, ki
spodbude ne potrebujejo, pa 57,8 . Trenerjev aktivni odnos in ljubezen do
športne vsebine ter otrok sta nenadomestljiva vzvoda krepitve notranje mo-
tivacije (Bačanac in Škof 2016, 175). Veliko je družin, ki iz različnih razlogov
svojega otroka ne morejo vključiti v organizirano vadbo, ki jo ponujajo naj-
različnejši športni klubi oziroma društva (Videmšek, Berdajs in Karpljuk 2003,
15). Flajšaker (2011, 49–60) ugotavlja, da so otroci iz mesta pogosteje vklju-
čeni v organizirano obliko vadbe kakor otroci s podeželja. V našem primeru
je delež tistih družin, ki živijo v primestnem okolju, 35,9 , 64,1 pa jih živi
v vaškem okolju. V kakršno koli obliko organizirane vadbe je bilo vključe-
nih 68,8 otrok v naši raziskavi. Največ (14,1 ) jih trenira gimnastiko, 10,9
otrok obiskuje treninge nogometa, ostali trenirajo ples, košarko, plavanje in
drugo. Primerno izbrane vsebine, ustrezne metode in oblike dela omogočajo,
da se učenci ob športnem udejstvovanju počutijo prijetno, se psihično spro-
stijo, hkrati pa osmislijo in bolje razumejo šport. Učenci si oblikujejo stališča in
vrednostni odnos do športa kot kulturne sestavine človekovega življenja (Mi-
nistrstvo za šolstvo in šport in Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2011). Na-
vodila za treninge v času epidemije je v naši raziskavi posredovalo le 26,6
169
šolstvo in šport in Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2011, 4). Glavno vodilo
predmeta šport je torej igra, ki posamezniku omogoča spoznavanje najrazlič-
nejših športnih prvin, dojemanje samega sebe. Z njo krepi samozavest, omo-
gočeno je navezovanje socialnih stikov in delovanje posameznika v skupini,
ki se mora podrediti določenim zakonitostim (Burja 2008, 11–12), kar je bilo
otrokom v obravnavanem obdobju onemogočeno, saj so bili doma in med iz-
vajanjem vsebin prepuščeni zgolj lastni motivaciji, pripravljenosti staršev za
sodelovanje ter sodelovanju drugih družinskih članov. Za tiste starše, ki jim
predmet šport ne pomeni toliko kot ostali predmeti, je bil to poseben izziv,
zato nas ne presenečajo rezultati, ki nam kažejo, da kljub temu, da se je 79,7
vseh prvošolcev, vključenih v raziskavo, veselilo izvajanja gibalne/športne ak-
tivnosti po navodilih učiteljev v okviru šolanja na daljavo, več kot polovica
vseh otrok (53,1 ) ni izvedlo vseh ur športa, ki so bile predvidene s strani
učitelja. Ostali otroci (46, 9 ) so izvedli vse, kar so jim učitelji v okviru šola-
nja posredovali. Spodbudni so tudi rezultati, ki navajajo količino spodbude
za izvajanje gibalne/športne aktivnosti. Otrok z veliko notranje motivacije je
29,7 , 53,1 jih potrebuje malo spodbude s strani staršev, 14,1 srednje ve-
liko in le 3,1 veliko.
Prostočasna gibalna/športna aktivnost otrok
Tudi za gibalno/športno aktivnost otrok v prostem času so rezultati podobni.
Delež tistih otrok, ki potrebujejo veliko spodbude, je 1,6 , delež otrok, ki
spodbude ne potrebujejo, pa 57,8 . Trenerjev aktivni odnos in ljubezen do
športne vsebine ter otrok sta nenadomestljiva vzvoda krepitve notranje mo-
tivacije (Bačanac in Škof 2016, 175). Veliko je družin, ki iz različnih razlogov
svojega otroka ne morejo vključiti v organizirano vadbo, ki jo ponujajo naj-
različnejši športni klubi oziroma društva (Videmšek, Berdajs in Karpljuk 2003,
15). Flajšaker (2011, 49–60) ugotavlja, da so otroci iz mesta pogosteje vklju-
čeni v organizirano obliko vadbe kakor otroci s podeželja. V našem primeru
je delež tistih družin, ki živijo v primestnem okolju, 35,9 , 64,1 pa jih živi
v vaškem okolju. V kakršno koli obliko organizirane vadbe je bilo vključe-
nih 68,8 otrok v naši raziskavi. Največ (14,1 ) jih trenira gimnastiko, 10,9
otrok obiskuje treninge nogometa, ostali trenirajo ples, košarko, plavanje in
drugo. Primerno izbrane vsebine, ustrezne metode in oblike dela omogočajo,
da se učenci ob športnem udejstvovanju počutijo prijetno, se psihično spro-
stijo, hkrati pa osmislijo in bolje razumejo šport. Učenci si oblikujejo stališča in
vrednostni odnos do športa kot kulturne sestavine človekovega življenja (Mi-
nistrstvo za šolstvo in šport in Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2011). Na-
vodila za treninge v času epidemije je v naši raziskavi posredovalo le 26,6
169
