Page 168 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 168
ina Marn in Giuliana Jelovčan
šport poleg drugih vsebin, ki so bile zgolj vodilo za aktivno preživljanje časa,
dobili tudi navodila za priprave na športnovzgojni karton. V Sloveniji nam-
reč že od leta 1986 spremljamo telesni in gibalni razvoj slovenskih otrok ter
mladine s posebno podatkovno zbirko – športnovzgojnim kartonom. Ugota-
vljanje trendov sprememb telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti učen-
cev ter dijakov na nacionalni ravni predstavlja učinkovito strokovno pomoč
pri oblikovanju strategije razvoja športne vzgoje. Podatki so namenjeni pred-
vsem otrokom in mladostnikom, njihovim staršem ter športnim pedagogom.
Starši lahko spoznajo in spremljajo telesni in gibalni razvoj svojih otrok ter nji-
hove dosežke primerjajo z dosežki enako starih slovenskih vrstnikov (Strel,
Starc in Kovač 2007). V naši raziskavi se je le 39,1 otrok pripravljalo po na-
vodilih učiteljev za športnovzgojni karton, kar 60,9 otrok pa teh priprav ni
izvedlo.
Vida Medved Udovič, Mara Cotič in Majda Cencič (2008, 9) navajajo: »Uči-
telj ni več le prenašalec znanja, temveč moderator, animator, organizator
spodbudnega učnega okolja, mentor in spodbujevalec samostojnega uče-
nja.« »Priprava na ure je namreč precej bolj zahtevna, učinek iz vidika gibalne
dejavnosti otrok pa je zelo nepredvidljiv in ga učitelj težko zazna, tako da
ima pogosto občutek, da se je njegovo delo ›sfižilo‹« (Jurak idr. 2020). Zato je
bilo izvajanje gibalne/športne aktivnosti v času šolanja na daljavo v precejšnji
meri odvisno od učitelja, in sicer ne samo izbor aktivnosti, ki naj bi jih otroci
izvajali, ampak predvsem način, kako so bile izbrane vsebine posredovane
otrokom. Če bi spet prišlo do šolanja na daljavo, bi bilo količino izvedenih iz-
branih vsebin pri predmetu šport smiselno preučevati v odvisnosti od načina
posredovanja (pisna navodila, uporaba drugih e-povezav). V obdobju šola-
nja na daljavo poučevanje in dajanje povratnih informacij nista potekala kot
običajno, kadar pouk športa poteka v šoli, zato so bili učitelji še toliko bolj
izzvani, da bi bili pri posredovanju vsebin kar se da inovativni. Izbrane vse-
bine, ki so posredovane drugače kot zgolj napisane, niso privlačne samo za
učence same, temveč tudi za starše, ki so bili v našem primeru vez med učite-
ljem in otroki. Omenimo lahko, da je stališče do predmeta šport odvisno od
strokovne, pedagoške in osebnostne veljave posameznega športnega peda-
goga, razrednega učitelja, ki poučuje ta predmet, in od naklonjenosti ravna-
telja temu predmetu (Burja 2008, 9), ne le kadar pouk športa poteka v šoli,
temveč tudi v obdobju šolanja na daljavo.
Smisel predmeta šport v tem starostnem obdobju je »pozitivno doživlja-
nje športa, zadovoljstvo ob gibanju, premagovanju naporov, zaupanju vase,
oblikovanju pristnega, čustvenega, spoštljivega, kulturnega odnosa do na-
rave ter okolja in navajanje na športno aktivnost skozi igro« (Ministrstvo za
168
šport poleg drugih vsebin, ki so bile zgolj vodilo za aktivno preživljanje časa,
dobili tudi navodila za priprave na športnovzgojni karton. V Sloveniji nam-
reč že od leta 1986 spremljamo telesni in gibalni razvoj slovenskih otrok ter
mladine s posebno podatkovno zbirko – športnovzgojnim kartonom. Ugota-
vljanje trendov sprememb telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti učen-
cev ter dijakov na nacionalni ravni predstavlja učinkovito strokovno pomoč
pri oblikovanju strategije razvoja športne vzgoje. Podatki so namenjeni pred-
vsem otrokom in mladostnikom, njihovim staršem ter športnim pedagogom.
Starši lahko spoznajo in spremljajo telesni in gibalni razvoj svojih otrok ter nji-
hove dosežke primerjajo z dosežki enako starih slovenskih vrstnikov (Strel,
Starc in Kovač 2007). V naši raziskavi se je le 39,1 otrok pripravljalo po na-
vodilih učiteljev za športnovzgojni karton, kar 60,9 otrok pa teh priprav ni
izvedlo.
Vida Medved Udovič, Mara Cotič in Majda Cencič (2008, 9) navajajo: »Uči-
telj ni več le prenašalec znanja, temveč moderator, animator, organizator
spodbudnega učnega okolja, mentor in spodbujevalec samostojnega uče-
nja.« »Priprava na ure je namreč precej bolj zahtevna, učinek iz vidika gibalne
dejavnosti otrok pa je zelo nepredvidljiv in ga učitelj težko zazna, tako da
ima pogosto občutek, da se je njegovo delo ›sfižilo‹« (Jurak idr. 2020). Zato je
bilo izvajanje gibalne/športne aktivnosti v času šolanja na daljavo v precejšnji
meri odvisno od učitelja, in sicer ne samo izbor aktivnosti, ki naj bi jih otroci
izvajali, ampak predvsem način, kako so bile izbrane vsebine posredovane
otrokom. Če bi spet prišlo do šolanja na daljavo, bi bilo količino izvedenih iz-
branih vsebin pri predmetu šport smiselno preučevati v odvisnosti od načina
posredovanja (pisna navodila, uporaba drugih e-povezav). V obdobju šola-
nja na daljavo poučevanje in dajanje povratnih informacij nista potekala kot
običajno, kadar pouk športa poteka v šoli, zato so bili učitelji še toliko bolj
izzvani, da bi bili pri posredovanju vsebin kar se da inovativni. Izbrane vse-
bine, ki so posredovane drugače kot zgolj napisane, niso privlačne samo za
učence same, temveč tudi za starše, ki so bili v našem primeru vez med učite-
ljem in otroki. Omenimo lahko, da je stališče do predmeta šport odvisno od
strokovne, pedagoške in osebnostne veljave posameznega športnega peda-
goga, razrednega učitelja, ki poučuje ta predmet, in od naklonjenosti ravna-
telja temu predmetu (Burja 2008, 9), ne le kadar pouk športa poteka v šoli,
temveč tudi v obdobju šolanja na daljavo.
Smisel predmeta šport v tem starostnem obdobju je »pozitivno doživlja-
nje športa, zadovoljstvo ob gibanju, premagovanju naporov, zaupanju vase,
oblikovanju pristnega, čustvenega, spoštljivega, kulturnega odnosa do na-
rave ter okolja in navajanje na športno aktivnost skozi igro« (Ministrstvo za
168
