Page 99 - Mezgec, M., A. Andrejašič in S. Rutar, ur. 2022. Inovativne prakse v visokošolski didaktiki. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 99
Povezanost inovativnega poučevanja z vlogami visokošolskega učitelja
smiselno – predvsem ponavljanje istega, na enak način. Obenem pa
ne more uspešno napredovati, če so predstavljene vsebine zanj v celoti
prezahtevne (ko je preveč novega, da bi lahko uspešno napredoval).
Po vsakem spoznavnem procesu (ura, vsebinski sklop . . .) pa so za vpo-
gled v razvoj znanja ključni ponoven premislek o novih spoznanjih, re-
fleksija procesa spreminjanja pojmovanj v spoznavnem procesu, pre-
mislek o doživljanjih v spoznavnem procesu oziroma preverjanje skla-
dnosti s predhodnimi pojmovanji.
5. Zagotavljanje povratnih informacij študentom z namenom omogočanja
ustrezne študijske samoregulacije študentov. Učitelj naj bi zato, ker ima
znanje s predmetnega področja, vodil študente v procesu razvoja zna-
nja, spretnosti in vrednot. Ko ugotovi, da študent določen pojem ra-
zume na določen, morda še nekonvencionalen način, ga s podvpraša-
nji, različnimi viri, z diskusijami, ki so lahko v dvojicah, manjših skupinah
ali v celotni skupini, vodi k preizkušanju tez in rešitev ter mu tako omo-
goči, da si ustrezno strukturira določen pojem, pojmovanja. Povratna
informacija študentom je lahko tudi individualna – pisna ali ustna.
Učitelj lahko pripravi tudi nabor podrobnih študijskih pričakovanj, ki jih
lahko za spremljanje svojega študijskega napredovanja uporabi vsak
posamezni študent oziroma študentje v kolegialnih dvojicah ali manj-
ših skupinah. Študent pa mora vedno imeti tudi možnost preseganja
obstoječega vedenja, razvoja novega znanja in novih pristopov do spo-
znanj.
Upoštevati je treba, da se vsi učimo, da smo vsi v procesu razvoja dolo-
čenega koncepta. Zato je treba povratne informacije študentom dajati
spoštljivo, predvsem zato, ker je delno razumevanje določenega pojma
pogosto pojmovano kot nekaj neustreznega. Primeren način dajanja
povratnih informacij lahko študente spodbudi k iskanju, preučevanju,
angažiranemu študiju ali pa jih odvrne zaradi razočaranja nad seboj ozi-
roma nad nespodbudno interakcijo učitelja s študentom.
6. Omogočanje aktivnega učenja z vključevanjem vseh komunikacijskih ve-
ščin. Učitelj v procesu učenja študentu omogoča, da ima v ustreznem
razmerju v času pedagoškega procesa možnost poslušati, govoriti,
brati in pisati. Študent mora imeti možnost uporabljati vse štiri komuni-
kacijske veščine. Poslušanje in branje sta receptivni spretnosti (študent
sprejema), govorjenje in pisanje pa ekspresivni (študent izraža). V pro-
cesu učenja se morajo stalno smiselno izmenjevati in dopolnjevati vse
štiri veščine, da lahko študent to, kar sliši, tudi uporabi, preizkuša že v
času kontaktnih ur sam ali s kolegi.
99
smiselno – predvsem ponavljanje istega, na enak način. Obenem pa
ne more uspešno napredovati, če so predstavljene vsebine zanj v celoti
prezahtevne (ko je preveč novega, da bi lahko uspešno napredoval).
Po vsakem spoznavnem procesu (ura, vsebinski sklop . . .) pa so za vpo-
gled v razvoj znanja ključni ponoven premislek o novih spoznanjih, re-
fleksija procesa spreminjanja pojmovanj v spoznavnem procesu, pre-
mislek o doživljanjih v spoznavnem procesu oziroma preverjanje skla-
dnosti s predhodnimi pojmovanji.
5. Zagotavljanje povratnih informacij študentom z namenom omogočanja
ustrezne študijske samoregulacije študentov. Učitelj naj bi zato, ker ima
znanje s predmetnega področja, vodil študente v procesu razvoja zna-
nja, spretnosti in vrednot. Ko ugotovi, da študent določen pojem ra-
zume na določen, morda še nekonvencionalen način, ga s podvpraša-
nji, različnimi viri, z diskusijami, ki so lahko v dvojicah, manjših skupinah
ali v celotni skupini, vodi k preizkušanju tez in rešitev ter mu tako omo-
goči, da si ustrezno strukturira določen pojem, pojmovanja. Povratna
informacija študentom je lahko tudi individualna – pisna ali ustna.
Učitelj lahko pripravi tudi nabor podrobnih študijskih pričakovanj, ki jih
lahko za spremljanje svojega študijskega napredovanja uporabi vsak
posamezni študent oziroma študentje v kolegialnih dvojicah ali manj-
ših skupinah. Študent pa mora vedno imeti tudi možnost preseganja
obstoječega vedenja, razvoja novega znanja in novih pristopov do spo-
znanj.
Upoštevati je treba, da se vsi učimo, da smo vsi v procesu razvoja dolo-
čenega koncepta. Zato je treba povratne informacije študentom dajati
spoštljivo, predvsem zato, ker je delno razumevanje določenega pojma
pogosto pojmovano kot nekaj neustreznega. Primeren način dajanja
povratnih informacij lahko študente spodbudi k iskanju, preučevanju,
angažiranemu študiju ali pa jih odvrne zaradi razočaranja nad seboj ozi-
roma nad nespodbudno interakcijo učitelja s študentom.
6. Omogočanje aktivnega učenja z vključevanjem vseh komunikacijskih ve-
ščin. Učitelj v procesu učenja študentu omogoča, da ima v ustreznem
razmerju v času pedagoškega procesa možnost poslušati, govoriti,
brati in pisati. Študent mora imeti možnost uporabljati vse štiri komuni-
kacijske veščine. Poslušanje in branje sta receptivni spretnosti (študent
sprejema), govorjenje in pisanje pa ekspresivni (študent izraža). V pro-
cesu učenja se morajo stalno smiselno izmenjevati in dopolnjevati vse
štiri veščine, da lahko študent to, kar sliši, tudi uporabi, preizkuša že v
času kontaktnih ur sam ali s kolegi.
99
