Page 36 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 36
ip Ipavec in njegov svet
v Kevlaar (H. Heine), Naša zvezda (S. Gregorčič) in Im Frühling/V pomladi
(Anonymus). Med zadnje samospeve J. Ipavca sodita še balada Ein Lied/
Pesem (H. Kolar)55 in Morgenwanderung/Jutranje potovanje (R. Hoisel). Od
tipično slovenskih pa so tu še samospevi Lipi, Slavčku idr.
Samospeve je skladateljeva vdova Albertina po moževi smrti želela
izdati pri ljubljanski Glasbeni matici. Vendar so jih odklonili in za nekate-
rimi od njih se je izgubila vsaka sled. Šele prva (izbrana) zbirka56 je že sko-
raj v dandanašnjem času prinesla 15 Ipavčevih samospevov. Ni ga pa spet
v eni od naslednjih antologij (zgodnjega) slovenskega samospeva.57 Tudi
zato so pri nas te pesmi kljub občasnim izvedbam v izvirni nemščini ali/
in slovenskem prevodu na koncertnem odru, na radiu in v diskografiji os-
tale precej ob strani, čeprav se nekatere med njimi zagotovo uvrščajo na
antologijske strani slovenske vokalne lirike. Po umetniški vrednosti se-
gajo tudi čez slovenski okvir.
Zato lahko ugotovimo, da so – ne le J. Ipavec sam, pač pa skupaj z R.
Savinom, A. Lajovicem in E. Adamičem – slovensko glasbo krepko usme-
rili v nove slogovne tokove in so torej že našli ter nadaljevali svoja (nova)
ustvarjalna glasbena naprezanja na (starih) revolucionarnih osnovah.
Namesto zaključka
Zdravnik in skladatelj Josip Ipavec velja za eno tragičnih osebnosti v slo-
venski glasbi. Živel je v času, ki ga radi označujemo kot fin de siècle ali tudi
la belle époque. Politično življenje v tistem času je imelo močna strankar-
ska in svetovnonazorska obeležja. Tudi glasbena politika je imela močne
nacionalne predznake in je bila tako tudi orientirana. Okoli leta 1910 pa
55 Zanjo imamo dokaz, pričevanje skladateljevega sina, slikarja Jožeta (Josipa) Ipav-
ca/Jožefa Karola Gustava Ipavica (1910–1998), da je bil očetu (Josipu) med vsemi
samospevi najljubši. Ohranjen je tudi v orkestrirani (spremljevalni) verziji. Imel
pa je J. Ipavec še enega sina (Teodorja, 1912–2009). Živeli so v Gustavovi in Josi-
povi hiši v Šentjurju, na Zgornjem trgu (danes Ul. skladateljev Ipavcev 28), naspro-
ti mnogo »slavnejše« Ipavčeve hiše prav tam (Ul. skladateljev Ipavcev 30; ustna iz-
java Josipovega vnuka Božidarja Ipavica, zdajšnjega lastnika hiše G. in J. Ipavec v
Šentjurju; Maribor, Gregorčičeva ul. 26; 12. 11. 2020).
56 D. Pokorn, ur., Josip Ipavec: izbrani samospevi, Edicije Društva slovenskih skladate-
ljev 1460 (Ljubljana: Društvo slovenskih skladateljev, 1998).
57 M. Mihevc, ur., Zgodnji slovenski samospevi = Early Slovenian Art Songs, Edicije
Društva slovenskih skladateljev 1777 (Ljubljana: Društvo slovenskih skladateljev,
2005). Tu so med drugimi samospevi A. T. Linharta, J. Flajšmana, A. Nedvěda, B.
Ipavca (22!), K. Maška, D. Jenka, A. Foersterja, F. Gerbiča, F. S. Vilharja, H. Volari-
ča in J. Prochazke.
36
v Kevlaar (H. Heine), Naša zvezda (S. Gregorčič) in Im Frühling/V pomladi
(Anonymus). Med zadnje samospeve J. Ipavca sodita še balada Ein Lied/
Pesem (H. Kolar)55 in Morgenwanderung/Jutranje potovanje (R. Hoisel). Od
tipično slovenskih pa so tu še samospevi Lipi, Slavčku idr.
Samospeve je skladateljeva vdova Albertina po moževi smrti želela
izdati pri ljubljanski Glasbeni matici. Vendar so jih odklonili in za nekate-
rimi od njih se je izgubila vsaka sled. Šele prva (izbrana) zbirka56 je že sko-
raj v dandanašnjem času prinesla 15 Ipavčevih samospevov. Ni ga pa spet
v eni od naslednjih antologij (zgodnjega) slovenskega samospeva.57 Tudi
zato so pri nas te pesmi kljub občasnim izvedbam v izvirni nemščini ali/
in slovenskem prevodu na koncertnem odru, na radiu in v diskografiji os-
tale precej ob strani, čeprav se nekatere med njimi zagotovo uvrščajo na
antologijske strani slovenske vokalne lirike. Po umetniški vrednosti se-
gajo tudi čez slovenski okvir.
Zato lahko ugotovimo, da so – ne le J. Ipavec sam, pač pa skupaj z R.
Savinom, A. Lajovicem in E. Adamičem – slovensko glasbo krepko usme-
rili v nove slogovne tokove in so torej že našli ter nadaljevali svoja (nova)
ustvarjalna glasbena naprezanja na (starih) revolucionarnih osnovah.
Namesto zaključka
Zdravnik in skladatelj Josip Ipavec velja za eno tragičnih osebnosti v slo-
venski glasbi. Živel je v času, ki ga radi označujemo kot fin de siècle ali tudi
la belle époque. Politično življenje v tistem času je imelo močna strankar-
ska in svetovnonazorska obeležja. Tudi glasbena politika je imela močne
nacionalne predznake in je bila tako tudi orientirana. Okoli leta 1910 pa
55 Zanjo imamo dokaz, pričevanje skladateljevega sina, slikarja Jožeta (Josipa) Ipav-
ca/Jožefa Karola Gustava Ipavica (1910–1998), da je bil očetu (Josipu) med vsemi
samospevi najljubši. Ohranjen je tudi v orkestrirani (spremljevalni) verziji. Imel
pa je J. Ipavec še enega sina (Teodorja, 1912–2009). Živeli so v Gustavovi in Josi-
povi hiši v Šentjurju, na Zgornjem trgu (danes Ul. skladateljev Ipavcev 28), naspro-
ti mnogo »slavnejše« Ipavčeve hiše prav tam (Ul. skladateljev Ipavcev 30; ustna iz-
java Josipovega vnuka Božidarja Ipavica, zdajšnjega lastnika hiše G. in J. Ipavec v
Šentjurju; Maribor, Gregorčičeva ul. 26; 12. 11. 2020).
56 D. Pokorn, ur., Josip Ipavec: izbrani samospevi, Edicije Društva slovenskih skladate-
ljev 1460 (Ljubljana: Društvo slovenskih skladateljev, 1998).
57 M. Mihevc, ur., Zgodnji slovenski samospevi = Early Slovenian Art Songs, Edicije
Društva slovenskih skladateljev 1777 (Ljubljana: Društvo slovenskih skladateljev,
2005). Tu so med drugimi samospevi A. T. Linharta, J. Flajšmana, A. Nedvěda, B.
Ipavca (22!), K. Maška, D. Jenka, A. Foersterja, F. Gerbiča, F. S. Vilharja, H. Volari-
ča in J. Prochazke.
36
