Page 31 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 31
Evropski, slovenski in celjsko-šentjurski okviri izza življenja Josipa Ipavca (1873–1921)
Podobno še vedno navdušujejo številna dela tistega časa: od glasbenih
preko literarnih do slikarskih49 idr.
Njena, torej operna/operetna struktura je tudi novoromantična.
Kaže očitne Wagnerjeve vplive, njena zvočnost je obsežna, inštrumenta-
cija pa bleščeča. Dočim bi lahko za muzikalno celoto ugotovili, da je pre-
cej neuravnotežena.
Kompozicijsko Ipavec ni izrazito napredoval, a je zaupanje vanj in
njegove samospeve odobraval G. Krek. Navkljub vsemu temu Ipavec ne
sodi med popularne skladatelje slovenskega in evropskega prostora ter
časa 19. in 20. stoletja; pa tudi popolnoma pozabljen ni. Je pa zagoto-
vo eden najmanj razumljenih. Njegov opus je bil deležen različnih, tudi
skrajno omalovažujočih oznak in ocen. Te so se sčasoma izkazale za pov-
sem neustrezne. Po začetku 20. stoletja ni imel več dosti stikov s sloven-
sko glasbo. V njej ni bil več aktiven in njegov vpliv nanjo se je vedno bolj
manjšal.
Vokalno-inštrumentalne miniature – samospevi
Dragoceni del Ipavčevega opusa so samospevi oziroma te vokalno-in-
štrumentalne miniaturne, tako značilne za romantično dobo. Pisal
jih je predvsem na nemška besedila, v želji, da bi z njimi uspel v tujini.
Samospevi nasploh predstavljajo glavnino njegovega ustvarjanja. Po mne-
nju Ipavčevega prijatelja, zobozdravnika, skladatelja in šahista Antona
Schwaba (1868–1938) naj bi bilo v Ipavčevem opusu 46 samospevov,50 le
pet med njimi pa naj bi jih nastalo na slovenska besedila.51 Pri nas so ko-
maj kaj znani. Zanje je skladatelj izbiral besedila, ki so najbolj ustrezala
njegovi lirični naravi; zlasti takšna z elegično vsebino. Za Josipove samo-
speve so značilni tesna naslonitev na besedilo, duhovito napisan klavir-
ski part, ritmična diferenciacija in dramatičnost kot liričnost izraza. Bil je
eden redkih slovenskih skladateljev, ki so mu bila blizu tudi pesniška dela
baladnega značaja. Mdr. se je odločal za stvaritve H. Heineja in je uglasbil
49 Npr. slovenski impresionisti, ki so razburkali ljubljansko kulturno sceno prav v le-
tih Ipavčevega ustvarjanja Princese Vrtoglavke. Gre za eno od znamenitih razstav
slovenskih impresionistov, tretjo po vrsti, ki je bila ob otvoritvi Jakopičevega (raz-
stavnega) paviljona v Ljubljani, 1909.
50 Nekaj od teh je pogrešanih ali izgubljenih ali pa nepopolno ohranjenih.
51 O tem piše prvi Josipov biograf Janko Barle: »Ipavci: prilog k zgodovini slovenske
pesmi,« Dom in svet 22, št. 1 (1909): 21–27; Dom in svet 22, št. 2 (1909): 63–70; Dom
in svet 22, št. 3 (1909): 118–124.
31
Podobno še vedno navdušujejo številna dela tistega časa: od glasbenih
preko literarnih do slikarskih49 idr.
Njena, torej operna/operetna struktura je tudi novoromantična.
Kaže očitne Wagnerjeve vplive, njena zvočnost je obsežna, inštrumenta-
cija pa bleščeča. Dočim bi lahko za muzikalno celoto ugotovili, da je pre-
cej neuravnotežena.
Kompozicijsko Ipavec ni izrazito napredoval, a je zaupanje vanj in
njegove samospeve odobraval G. Krek. Navkljub vsemu temu Ipavec ne
sodi med popularne skladatelje slovenskega in evropskega prostora ter
časa 19. in 20. stoletja; pa tudi popolnoma pozabljen ni. Je pa zagoto-
vo eden najmanj razumljenih. Njegov opus je bil deležen različnih, tudi
skrajno omalovažujočih oznak in ocen. Te so se sčasoma izkazale za pov-
sem neustrezne. Po začetku 20. stoletja ni imel več dosti stikov s sloven-
sko glasbo. V njej ni bil več aktiven in njegov vpliv nanjo se je vedno bolj
manjšal.
Vokalno-inštrumentalne miniature – samospevi
Dragoceni del Ipavčevega opusa so samospevi oziroma te vokalno-in-
štrumentalne miniaturne, tako značilne za romantično dobo. Pisal
jih je predvsem na nemška besedila, v želji, da bi z njimi uspel v tujini.
Samospevi nasploh predstavljajo glavnino njegovega ustvarjanja. Po mne-
nju Ipavčevega prijatelja, zobozdravnika, skladatelja in šahista Antona
Schwaba (1868–1938) naj bi bilo v Ipavčevem opusu 46 samospevov,50 le
pet med njimi pa naj bi jih nastalo na slovenska besedila.51 Pri nas so ko-
maj kaj znani. Zanje je skladatelj izbiral besedila, ki so najbolj ustrezala
njegovi lirični naravi; zlasti takšna z elegično vsebino. Za Josipove samo-
speve so značilni tesna naslonitev na besedilo, duhovito napisan klavir-
ski part, ritmična diferenciacija in dramatičnost kot liričnost izraza. Bil je
eden redkih slovenskih skladateljev, ki so mu bila blizu tudi pesniška dela
baladnega značaja. Mdr. se je odločal za stvaritve H. Heineja in je uglasbil
49 Npr. slovenski impresionisti, ki so razburkali ljubljansko kulturno sceno prav v le-
tih Ipavčevega ustvarjanja Princese Vrtoglavke. Gre za eno od znamenitih razstav
slovenskih impresionistov, tretjo po vrsti, ki je bila ob otvoritvi Jakopičevega (raz-
stavnega) paviljona v Ljubljani, 1909.
50 Nekaj od teh je pogrešanih ali izgubljenih ali pa nepopolno ohranjenih.
51 O tem piše prvi Josipov biograf Janko Barle: »Ipavci: prilog k zgodovini slovenske
pesmi,« Dom in svet 22, št. 1 (1909): 21–27; Dom in svet 22, št. 2 (1909): 63–70; Dom
in svet 22, št. 3 (1909): 118–124.
31
