Page 32 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 32
ip Ipavec in njegov svet
kar osem njegovih pesmi. Heinejeve52 pesmi je izbral iz znamenite pesni-
kove Knjige pesmi/Buch der Lieder (1827) – iz Liričnega intermezza/Lyrisches
Intermezzo ter iz Vrnitve/Heimkehr (1823). Obenem si je Josip občasno
močno prizadeval, da bi tudi na slovenskih tleh, posebej v Ljubljani, izva-
jali tudi njegove samospeve. Vendar je bil šentjurski »slovenski Mozart«,
kakor so ga imenovali v Gradcu, za domačo izvajalsko srenjo premalo za-
nimiv in tako tudi na tem področju neuspešen. Vsaj delno uteho je doži-
vel leta 1912 ob ljubljanski uprizoritvi Možička ter ob Ipavčevem koncer-
tu ljubljanske Glasbene matice leta 1914, posvečene trojici Ipavcev, kjer
so pod Josipovo taktirko in delno vodstvom Mateja Hubada na kar dveh
(zaporednih) koncertih izvedli tri paradne dele Princese Vrtoglavke: pred
igro k 2. dejanju, arijo Maud in finale. Kot lahko beremo v NA: »[…] je zara-
di melodičnega čara, modernosti in izvrstne inštrumentacije, pozornost
vzbudila zlasti predigra […].«53
Besedila oziroma pesmi za samospeve je Ipavec izbiral predvsem
glede na njihovo vsebino in vzdušje. Manj je upošteval njihovo literar-
no vrednost. Veliko pesmi je zato uglašenih na pomladna občutja. Pa tudi
52 Heine ni igral nobenega inštrumenta in tudi na področju glasbene teorije je bil
laik. Ker pa po njegovem razumevanju umetnosti ni bilo strogih meja med različni-
mi oblikami umetnosti, je kot novinar v Augsburger Allgemeine Zeitung vedno zno-
va komentiral glasbene predstave in dela svojega časa; med njimi tudi take, kate-
rih avtorji so bili mednarodnih razsežnosti, kot so Giacomo Meybeer, Franz Liszt,
Robert Schumann in Richard Wagner. Tudi v njegovi liriki je opaziti zanimanje
za glasbo, npr. v posmehljivi pesmi Zur Teologie. Kljub njegovemu pomanjkljivemu
teor etičnemu znanju na področju glasbe je bilo za njegove sodobnike komponiste
in interprete pomembno njegovo mnenje, najverjetneje, ker mu je kot liriku pripa-
dala določena kompetenca pri glasbenih vprašanjih. A vendar ne bi bilo prav, če bi
Heineja označili za glasbenega kritika. Zavedal se je svojih omejenih sposobnosti
na tem področju in je redno pisal feljtone, v katerih se je temi določenega dela pri
bližal subjektivno in intuitivno. Različni komponisti so glasbeno obdelali Heine-
jeva dela, kar je velikega pomena. To se je prvič zgodilo leta 1825 z njegovo pesmijo
Gekommen ist der Maie, ki jo je Carl Friedrich Curschmann predelal v pesem. Uglas-
bitev Heinejevih del je svoj vrhunec dosegla 30 let po pesnikovi smrti, leta 1884 –
s skupaj 1.093 deli, ki jih je uglasbilo 538 različnih glasbenikov in skladateljev. Še
nikoli do sedaj ni bilo v enem samem letu komponistom na voljo več del enega sa-
mega avtorja. Metznerjeva Bibliografija govori o 6.833 uglasbitvah Heinejevih del,
med katerimi se pojavljajo številni znani skladatelji. Najbolj priljubljena Heinejeva
uglasbitev v Nemčiji pa je Lorelei Friedricha von Schillerja. Heinejev pomen v glas-
benem ustvarjanju se je ohranil do (prve svetovne) vojne. V času antisemitizma pa
se je »Heine Boom« umiril in popolnoma zamrl v času nacionalsocializma v Nem-
čiji. Danes glasbeniki in komponisti ponovno upoštevajo njegova dala, med njimi
tudi operni skladatelji, kot nazadnje Günter Bialas, čigar opera Aus der Matrazen-
gruft je bila uprizorjena leta 1992.
53 P. Kozina, »Koncerti,« NA 13, zv. 1–4 (1914): 5–6.
32
kar osem njegovih pesmi. Heinejeve52 pesmi je izbral iz znamenite pesni-
kove Knjige pesmi/Buch der Lieder (1827) – iz Liričnega intermezza/Lyrisches
Intermezzo ter iz Vrnitve/Heimkehr (1823). Obenem si je Josip občasno
močno prizadeval, da bi tudi na slovenskih tleh, posebej v Ljubljani, izva-
jali tudi njegove samospeve. Vendar je bil šentjurski »slovenski Mozart«,
kakor so ga imenovali v Gradcu, za domačo izvajalsko srenjo premalo za-
nimiv in tako tudi na tem področju neuspešen. Vsaj delno uteho je doži-
vel leta 1912 ob ljubljanski uprizoritvi Možička ter ob Ipavčevem koncer-
tu ljubljanske Glasbene matice leta 1914, posvečene trojici Ipavcev, kjer
so pod Josipovo taktirko in delno vodstvom Mateja Hubada na kar dveh
(zaporednih) koncertih izvedli tri paradne dele Princese Vrtoglavke: pred
igro k 2. dejanju, arijo Maud in finale. Kot lahko beremo v NA: »[…] je zara-
di melodičnega čara, modernosti in izvrstne inštrumentacije, pozornost
vzbudila zlasti predigra […].«53
Besedila oziroma pesmi za samospeve je Ipavec izbiral predvsem
glede na njihovo vsebino in vzdušje. Manj je upošteval njihovo literar-
no vrednost. Veliko pesmi je zato uglašenih na pomladna občutja. Pa tudi
52 Heine ni igral nobenega inštrumenta in tudi na področju glasbene teorije je bil
laik. Ker pa po njegovem razumevanju umetnosti ni bilo strogih meja med različni-
mi oblikami umetnosti, je kot novinar v Augsburger Allgemeine Zeitung vedno zno-
va komentiral glasbene predstave in dela svojega časa; med njimi tudi take, kate-
rih avtorji so bili mednarodnih razsežnosti, kot so Giacomo Meybeer, Franz Liszt,
Robert Schumann in Richard Wagner. Tudi v njegovi liriki je opaziti zanimanje
za glasbo, npr. v posmehljivi pesmi Zur Teologie. Kljub njegovemu pomanjkljivemu
teor etičnemu znanju na področju glasbe je bilo za njegove sodobnike komponiste
in interprete pomembno njegovo mnenje, najverjetneje, ker mu je kot liriku pripa-
dala določena kompetenca pri glasbenih vprašanjih. A vendar ne bi bilo prav, če bi
Heineja označili za glasbenega kritika. Zavedal se je svojih omejenih sposobnosti
na tem področju in je redno pisal feljtone, v katerih se je temi določenega dela pri
bližal subjektivno in intuitivno. Različni komponisti so glasbeno obdelali Heine-
jeva dela, kar je velikega pomena. To se je prvič zgodilo leta 1825 z njegovo pesmijo
Gekommen ist der Maie, ki jo je Carl Friedrich Curschmann predelal v pesem. Uglas-
bitev Heinejevih del je svoj vrhunec dosegla 30 let po pesnikovi smrti, leta 1884 –
s skupaj 1.093 deli, ki jih je uglasbilo 538 različnih glasbenikov in skladateljev. Še
nikoli do sedaj ni bilo v enem samem letu komponistom na voljo več del enega sa-
mega avtorja. Metznerjeva Bibliografija govori o 6.833 uglasbitvah Heinejevih del,
med katerimi se pojavljajo številni znani skladatelji. Najbolj priljubljena Heinejeva
uglasbitev v Nemčiji pa je Lorelei Friedricha von Schillerja. Heinejev pomen v glas-
benem ustvarjanju se je ohranil do (prve svetovne) vojne. V času antisemitizma pa
se je »Heine Boom« umiril in popolnoma zamrl v času nacionalsocializma v Nem-
čiji. Danes glasbeniki in komponisti ponovno upoštevajo njegova dala, med njimi
tudi operni skladatelji, kot nazadnje Günter Bialas, čigar opera Aus der Matrazen-
gruft je bila uprizorjena leta 1992.
53 P. Kozina, »Koncerti,« NA 13, zv. 1–4 (1914): 5–6.
32
