Page 38 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 38
ip Ipavec in njegov svet
življenjski zgodbi je usoda dodala še izbruh (prve svetovne) vojne in nato
razpad monarhije ter nastanek nove države. Zaradi hude bolezni (sifili-
sa), ki je imela za posledico progresivno paralizo, izgubo občutka za real-
nost in zmanjšane miselne sposobnosti, je umrl zmeden in osamljen. Tudi
čas se je z njegovo glasbo kruto poigral. Sodobniki niso doumeli, da so di-
menzije Josipove glasbe prerasle ozek krog domačijske glasbene kultu-
re. Njegovo delo so imeli nekateri celo za »neuravnovešeno« in »emotiv-
no neurejeno«. Zato je bil Ipavec dolgo časa skoraj neznan in podcenjevan
skladatelj. Nasprotno pa njegove samospeve dandanes uvrščamo med
najboljše strani antologije slovenske vokalne lirike iz časa fin de siècla.
J. Ipavec je eden tistih glasbenih ustvarjalcev, ki so slovenski literarni
moderni in slikarjem impresionistom enakovredno dopolnilo. Obenem
je imel Josip v primerjavi s preostalimi člani svoje rodovine tudi večjo in
temeljitejšo (glasbeno) izobrazbo; tako od svojega očeta Gustava kot tudi
od strica Benjamina. Tudi zato je zlahka ustvaril in s tem zapustil nekate-
re klavirske skladbe, med zborovskimi pesmimi naj izpostavimo Imel sem
ljubi dve in Zimsko, med samospevi na nemško poezijo pa so to Abschied im
Herbst/Slovo v jeseni, Am Kirschengarten/V češnjevem vrtu in Die Zingara/
Ciganka. Med cerkvenimi deli sta to Ave Maria ter vokalno inštrumental-
na Himna. Vrh njegovega opusa pa zagotovo predstavljata opera/opere-
ta Princesa Vrtoglavka ter prvi slovenski balet (enodejanska pantomima)
Možiček. Zlasti še njegovi samospevi sodijo med bisere slovenske vokal-
ne lirike ob prelomu 19. v 20. stoletje. Mdr. je npr. uglasbil tudi (nemško)
poez ijo, ki sta jo pred njim že R. Schumann in R. Franz. Analiza le-teh po-
kaže, da je Ipavec tu izvirnejši v okvirih romantičnega pojmovanja glas-
bene govorice. Vse to kaže na mojstrsko pero, ki daleč presega običajni
okvir tistega časa in prostora.
Dano mu je bilo praktično le eno desetletje komponiranja. Če skla-
datelj ne bi zbolel in če se ne bi leta 1914 začela prva svetovna vojna, ki je
prekrižala marsikatere načrte, bi zagotovo dosegel še kakšno vrednostno
točko več, kot pa jo že ima v okviru posebnega mesta v slovenski glasbe-
ni zgodovini ali zgodovini glasbe na Slovenskem prav na začetku razvo-
ja samospeva, od sredine predprejšnjega stoletja (od ok. 1850 in naprej).
38
življenjski zgodbi je usoda dodala še izbruh (prve svetovne) vojne in nato
razpad monarhije ter nastanek nove države. Zaradi hude bolezni (sifili-
sa), ki je imela za posledico progresivno paralizo, izgubo občutka za real-
nost in zmanjšane miselne sposobnosti, je umrl zmeden in osamljen. Tudi
čas se je z njegovo glasbo kruto poigral. Sodobniki niso doumeli, da so di-
menzije Josipove glasbe prerasle ozek krog domačijske glasbene kultu-
re. Njegovo delo so imeli nekateri celo za »neuravnovešeno« in »emotiv-
no neurejeno«. Zato je bil Ipavec dolgo časa skoraj neznan in podcenjevan
skladatelj. Nasprotno pa njegove samospeve dandanes uvrščamo med
najboljše strani antologije slovenske vokalne lirike iz časa fin de siècla.
J. Ipavec je eden tistih glasbenih ustvarjalcev, ki so slovenski literarni
moderni in slikarjem impresionistom enakovredno dopolnilo. Obenem
je imel Josip v primerjavi s preostalimi člani svoje rodovine tudi večjo in
temeljitejšo (glasbeno) izobrazbo; tako od svojega očeta Gustava kot tudi
od strica Benjamina. Tudi zato je zlahka ustvaril in s tem zapustil nekate-
re klavirske skladbe, med zborovskimi pesmimi naj izpostavimo Imel sem
ljubi dve in Zimsko, med samospevi na nemško poezijo pa so to Abschied im
Herbst/Slovo v jeseni, Am Kirschengarten/V češnjevem vrtu in Die Zingara/
Ciganka. Med cerkvenimi deli sta to Ave Maria ter vokalno inštrumental-
na Himna. Vrh njegovega opusa pa zagotovo predstavljata opera/opere-
ta Princesa Vrtoglavka ter prvi slovenski balet (enodejanska pantomima)
Možiček. Zlasti še njegovi samospevi sodijo med bisere slovenske vokal-
ne lirike ob prelomu 19. v 20. stoletje. Mdr. je npr. uglasbil tudi (nemško)
poez ijo, ki sta jo pred njim že R. Schumann in R. Franz. Analiza le-teh po-
kaže, da je Ipavec tu izvirnejši v okvirih romantičnega pojmovanja glas-
bene govorice. Vse to kaže na mojstrsko pero, ki daleč presega običajni
okvir tistega časa in prostora.
Dano mu je bilo praktično le eno desetletje komponiranja. Če skla-
datelj ne bi zbolel in če se ne bi leta 1914 začela prva svetovna vojna, ki je
prekrižala marsikatere načrte, bi zagotovo dosegel še kakšno vrednostno
točko več, kot pa jo že ima v okviru posebnega mesta v slovenski glasbe-
ni zgodovini ali zgodovini glasbe na Slovenskem prav na začetku razvo-
ja samospeva, od sredine predprejšnjega stoletja (od ok. 1850 in naprej).
38
