Page 43 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 43
Šentjur in okolica v časopisnih objavah v času rojstva Josipa Ipavca
V tem kontekstu bi opozoril, da so bile občinske službe precej malo
številne – torej poleg župana in občinskega sveta kot kolegialnega orga-
na sta bili na občini še zgolj dve delovni moči: pisar in sluga. Tako je bilo
v primeru večje nesreče ali vremenske ujme ukrepanje prepuščano obča-
nom. Opozarjam na časopisno poročilo, v katerem je navedba o hudem
sneženju februarja 1873, ki je kraj obdarilo z debelo, nad meter obsežno
snežno odejo. Dopisnik – verjetno občinski veljak – je poročal, da je živ-
ljenje v trgu zastalo, saj ni bilo mogoče odstraniti snega, zato je bila začas
no odpovedana šola, vsaj do konca tedna. Občina je poskrbela za čiščenje
ceste do Celja, za ostale ceste pa ne. Tako je uredila pluženje s snežnim
plugom, v katerega so zapregli sedem parov močnih konj. Dopisnik je pri-
čakoval, da se bo šola znova odprla v ponedeljek, učenci pa bodo vanjo
lahko prišli po gazeh, ki jih bodo ustvarili nedeljniki.17
V svet pa je bila poslana vest o šentjurskem pisarju in njegovem gro-
bem oblastnem obnašanju. »Šribar«, ki je bil zadolžen za vzdrževanje reda
in discipline, pomožna sila varuha zakonitosti, naj bi po časopisnem po-
ročilu hodil po gostilnah in nadlegoval mirne goste. Njegove intervencije
niso bile dobro sprejete, vodile so celo v fizično konfrontacijo, v kateri se
je občinski uradnik očitno dobro obnesel. Dopisnik je njegovo obnašanje
označil za neolikano, torej stanu neprimerno, dodatno pa ga je pokrovi-
teljsko označil: »Ta možicelj čuje na ime Šušter.« Zoper njega je bil vložen
protest pri okrajnem glavarstvu v Celju, vendar ni zaleglo. Dopisovalec je
upal, da bodo »te vrstice kaj pomagale, da se omenjeni človek poboljša«.
So pa bili stalni gostilniški konflikti verjetno moteči za trško elito, ki si
večera najbrž ni želela popestriti v krčmi s pretepom, hkrati pa glede na
svoj stan ni smela popustiti, se v okolju, ki je cenilo pokončne, samonikle
osebe, pokazati kot fizično šibke, torej nezmožne poskrbeti za lastno var-
nost in varnost družine.18
Tovrstne pretepe je takratna družba sicer pripisovala razposajeni
mladini in pijani družbi, torej neolikanim, robatim ljudem, ki ne spreje-
majo meščanskih norm. Nekaj zapisov je tudi o tem, predvsem takrat, ko
so se taka srečanja iztekla tragično. Takšen primer je pretep v Završah
novembra 1875 na shodu, ki je potekal na zahvalno nedeljo. Mladenič,
edini sin trdne gruntarske družine, je dobil hude poškodbe glave, povzro-
čene s steklenicami, ki so bile zanj usodne. Poudarek je v nesmiselnosti,
neprimernosti takšnega dejanja, ki ima za posledico izgubo človeškega
17 »Sneg,« Slovenski narod, 12. februar, 1873, 3.
18 »Iz št. Jurja na slovenskem Štajarskem,« Slovenski narod, 7. februar, 1875, 2.
43
V tem kontekstu bi opozoril, da so bile občinske službe precej malo
številne – torej poleg župana in občinskega sveta kot kolegialnega orga-
na sta bili na občini še zgolj dve delovni moči: pisar in sluga. Tako je bilo
v primeru večje nesreče ali vremenske ujme ukrepanje prepuščano obča-
nom. Opozarjam na časopisno poročilo, v katerem je navedba o hudem
sneženju februarja 1873, ki je kraj obdarilo z debelo, nad meter obsežno
snežno odejo. Dopisnik – verjetno občinski veljak – je poročal, da je živ-
ljenje v trgu zastalo, saj ni bilo mogoče odstraniti snega, zato je bila začas
no odpovedana šola, vsaj do konca tedna. Občina je poskrbela za čiščenje
ceste do Celja, za ostale ceste pa ne. Tako je uredila pluženje s snežnim
plugom, v katerega so zapregli sedem parov močnih konj. Dopisnik je pri-
čakoval, da se bo šola znova odprla v ponedeljek, učenci pa bodo vanjo
lahko prišli po gazeh, ki jih bodo ustvarili nedeljniki.17
V svet pa je bila poslana vest o šentjurskem pisarju in njegovem gro-
bem oblastnem obnašanju. »Šribar«, ki je bil zadolžen za vzdrževanje reda
in discipline, pomožna sila varuha zakonitosti, naj bi po časopisnem po-
ročilu hodil po gostilnah in nadlegoval mirne goste. Njegove intervencije
niso bile dobro sprejete, vodile so celo v fizično konfrontacijo, v kateri se
je občinski uradnik očitno dobro obnesel. Dopisnik je njegovo obnašanje
označil za neolikano, torej stanu neprimerno, dodatno pa ga je pokrovi-
teljsko označil: »Ta možicelj čuje na ime Šušter.« Zoper njega je bil vložen
protest pri okrajnem glavarstvu v Celju, vendar ni zaleglo. Dopisovalec je
upal, da bodo »te vrstice kaj pomagale, da se omenjeni človek poboljša«.
So pa bili stalni gostilniški konflikti verjetno moteči za trško elito, ki si
večera najbrž ni želela popestriti v krčmi s pretepom, hkrati pa glede na
svoj stan ni smela popustiti, se v okolju, ki je cenilo pokončne, samonikle
osebe, pokazati kot fizično šibke, torej nezmožne poskrbeti za lastno var-
nost in varnost družine.18
Tovrstne pretepe je takratna družba sicer pripisovala razposajeni
mladini in pijani družbi, torej neolikanim, robatim ljudem, ki ne spreje-
majo meščanskih norm. Nekaj zapisov je tudi o tem, predvsem takrat, ko
so se taka srečanja iztekla tragično. Takšen primer je pretep v Završah
novembra 1875 na shodu, ki je potekal na zahvalno nedeljo. Mladenič,
edini sin trdne gruntarske družine, je dobil hude poškodbe glave, povzro-
čene s steklenicami, ki so bile zanj usodne. Poudarek je v nesmiselnosti,
neprimernosti takšnega dejanja, ki ima za posledico izgubo človeškega
17 »Sneg,« Slovenski narod, 12. februar, 1873, 3.
18 »Iz št. Jurja na slovenskem Štajarskem,« Slovenski narod, 7. februar, 1875, 2.
43
