Page 90 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 90
ip Ipavec in njegov svet
Pesmi s širšo emocionalno tematiko, ki govorijo predvsem o lju-
bezenskem hrepenenju ter neizprosni žalosti, nerazumljivi stiski in
tesnobi, vezani na ljubezensko čustvo: Pomladna pesem, Mar ti ne pri-
ča lice bledo, Pomladni počitek, V pomladi (neznan avtor), Pomladna noč, V
češnjevem vrtu, Janko in Metka, V noči (neznan avtor).
Popotniške pesmi, to so Popotnikova nočna pesem (Johann Wolfgang
Goethe), Zingara (neznan avtor), Trojica, Jutranje popotovanje, Trije voja-
ki, Pomladna pesem in pa Heinejeva romarska Romanje v Kevlaar, Slovo v
jeseni (neznan avtor).
Pesmi, ki po svoji nameri in obliki spadajo med podoknice (z mo-
tivno različico v pesmih, saj se pojavlja motiv vrat, duri): Pred durmi, V
noči, Mar ti ne priča lice bledo, Jutranje popotovanje.
Soglasje notranje grenkobe in bridkosti z naravo, predvsem pa z
motiviko cvetja se odraža v Rodenbergovi pesmi Divja roža in bršljan, v
pesmi Slovo v jeseni, Pomladna noč, Majska pesem, ter v Kolarjevi Pesmi.
Po premisleku pa se tudi oblika balade, ki ji po epsko-folklorni te-
matiki v resnici natanko ustreza zgolj ena pesem z naslovom Balada (po
navidezno baladnem tonusu), ne zdi najprimernejša za splošno oprede-
litev besedil samospevov Josipa Ipavca.
Razpoloženje, ki ga iščemo, bi najbolj ustrezalo opredelitvi dušev-
nega stanja, ki mu rečemo melanholija in je bilo močno značilno za ob-
dobje, v katerem je ustvarjal Josip Ipavec. Mislimo seveda na fin-de-
-sièclovski konec 19. stoletja, ki je z dekadentno-impresionističnimi
toni še zlasti v francoski poeziji, s prvo in programsko zbirko Charlesa
Baudelaira Rože zla, pesmimi Arthurja Rimbauda, Paula Verlaina in
Stephana Mallarméja izoblikoval več ali manj neenoten slog franco-
skega simbolizma, nekoliko manj vidna je bila ta smer v nemški litera-
turi, kjer je bila najpomembnejša miselna ostrina v poeziji Heinricha
Heineja, pač pa je bila opaznejša v filozofiji, v prvi vrsti s Friedrichom
Nietzschejem, Hugom von Hofmannsthalom ter z vplivom francoske-
ga simbolizma na vzpostavitev nemškega literarnega esteticizma, kar
je končno vodilo do nemškega modernizma; v ruski literaturi je fin-
-de-sièclovske vplive moč razbirati v miselni poeziji Fjodorja Ivanoviča
Tjutčeva, ki je skoraj polovico svojega življenja preživel kot kulturni ata-
še v Nemčiji in nekaj malega tudi v Italiji, ter v refleksivni kratki pro-
zi in dramatiki Antona Pavloviča Čehova, po izobrazbi in poklicu dru-
žinskega zdravnika, ki je prepotoval ne samo Rusijo zaradi obiskovanja
90
Pesmi s širšo emocionalno tematiko, ki govorijo predvsem o lju-
bezenskem hrepenenju ter neizprosni žalosti, nerazumljivi stiski in
tesnobi, vezani na ljubezensko čustvo: Pomladna pesem, Mar ti ne pri-
ča lice bledo, Pomladni počitek, V pomladi (neznan avtor), Pomladna noč, V
češnjevem vrtu, Janko in Metka, V noči (neznan avtor).
Popotniške pesmi, to so Popotnikova nočna pesem (Johann Wolfgang
Goethe), Zingara (neznan avtor), Trojica, Jutranje popotovanje, Trije voja-
ki, Pomladna pesem in pa Heinejeva romarska Romanje v Kevlaar, Slovo v
jeseni (neznan avtor).
Pesmi, ki po svoji nameri in obliki spadajo med podoknice (z mo-
tivno različico v pesmih, saj se pojavlja motiv vrat, duri): Pred durmi, V
noči, Mar ti ne priča lice bledo, Jutranje popotovanje.
Soglasje notranje grenkobe in bridkosti z naravo, predvsem pa z
motiviko cvetja se odraža v Rodenbergovi pesmi Divja roža in bršljan, v
pesmi Slovo v jeseni, Pomladna noč, Majska pesem, ter v Kolarjevi Pesmi.
Po premisleku pa se tudi oblika balade, ki ji po epsko-folklorni te-
matiki v resnici natanko ustreza zgolj ena pesem z naslovom Balada (po
navidezno baladnem tonusu), ne zdi najprimernejša za splošno oprede-
litev besedil samospevov Josipa Ipavca.
Razpoloženje, ki ga iščemo, bi najbolj ustrezalo opredelitvi dušev-
nega stanja, ki mu rečemo melanholija in je bilo močno značilno za ob-
dobje, v katerem je ustvarjal Josip Ipavec. Mislimo seveda na fin-de-
-sièclovski konec 19. stoletja, ki je z dekadentno-impresionističnimi
toni še zlasti v francoski poeziji, s prvo in programsko zbirko Charlesa
Baudelaira Rože zla, pesmimi Arthurja Rimbauda, Paula Verlaina in
Stephana Mallarméja izoblikoval več ali manj neenoten slog franco-
skega simbolizma, nekoliko manj vidna je bila ta smer v nemški litera-
turi, kjer je bila najpomembnejša miselna ostrina v poeziji Heinricha
Heineja, pač pa je bila opaznejša v filozofiji, v prvi vrsti s Friedrichom
Nietzschejem, Hugom von Hofmannsthalom ter z vplivom francoske-
ga simbolizma na vzpostavitev nemškega literarnega esteticizma, kar
je končno vodilo do nemškega modernizma; v ruski literaturi je fin-
-de-sièclovske vplive moč razbirati v miselni poeziji Fjodorja Ivanoviča
Tjutčeva, ki je skoraj polovico svojega življenja preživel kot kulturni ata-
še v Nemčiji in nekaj malega tudi v Italiji, ter v refleksivni kratki pro-
zi in dramatiki Antona Pavloviča Čehova, po izobrazbi in poklicu dru-
žinskega zdravnika, ki je prepotoval ne samo Rusijo zaradi obiskovanja
90
