Page 14 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 14
d v premišljanje ortodoksij
stavlja kot banalne in trivialne. Označevanje praks kot banalnih ali trivi-
alnih lahko družbenim akterjem omogoča, da se navidezno odmaknejo od
banalnosti oz. trivialnosti. V resnici se odmaknejo od sebe, od lastne in-
sceniranosti, odmaknejo se od lastne »maškaradnosti« in od tega, da bi se
ukvarjali z lastno maškarado.
Pričujoča študija premišlja različne vidike našega delovanja, (samo)o-
smišljanja in družbenega (samo)vzpostavljanja, ko gre za modo in obla-
čenje. Napisana je v duhu dveh pomembnih humanističnih intelektualnih
tradicij, in sicer performativne teorije (Austin, Butler) in prakseološke te-
orije (Bourdieu). Avtorja vsakega zase in obenem skupaj namreč vznemir-
jajo vprašanja družbenega (samo)umeščanja posameznikov in kolektivov
s pomočjo materialne kulture (prakseologija), hkrati pa zasledujeta idejo,
kako so naša (oblačilna) delovanja, pa naj v njih ravnamo kot individual-
ni/individualizirani ali kolektivni/kolektivizirani družbeni agensi, šele me-
sta, skozi katera (modno) postajamo tisto, kar skozi (oblačilna) delovanja
(modno) »postajamo« ali »postanemo« (performativnost).
Znanost o oblačenju in modi je pred desetletji potrebovala korenit epi-
stemološki prelom, da oblačilo ne bi bilo več razumljeno zgolj kot materi-
alni artefakt, ampak kot simbolna praksa. Nato je ta znanost potrebovala
nov globok epistemološki rez v razumevanje in sprejemanje dejstva, da mo-
da ni samo ekskluzivna praksa, ampak pravzaprav vsakdanja. Zatem se je
ta znanost morala soočiti z novo drzno epistemološko transgresijo, zara-
di katere nobena naša vsakdanja oblačilna praksa ni več naravna oblačilna
lega, ampak so vse v resnici že tudi maškaradne lege (skratka, razlika med
modo, ki se »naravno« prilega, in maškarado je v tem, da se na maškara-
do gleda kot na nekaj performativno izvajanega, neavtentičnega, kamufla-
žnega, torej lažnega, medtem ko »naravna moda« v svoji realizaciji izgleda
povsem »spontano«, »avtentično«, trajno dano, nasebno, torej verodostoj-
no). Nato je to znanost doletel nov epistemološki premik, ki je šel v smeri
tega, da moda ni več tretirana zgolj kot oblačilna praksa, ampak tudi (eks-
terna oz. komplementarna) kot telesna praksa (torej moda kot sredstvo za
transformacijo telesa). Medtem je ta znanost morala opraviti še z neprije-
tno epistemološko revizijo, po kateri moda ni zgolj zahodna kapitalistična
praksa, ampak občečloveška večkulturna in medkulturna praksa. In zdaj,
tudi s to knjigo navsezadnje, je ta znanost zaradi transspolnih, transge-
neracijskih, transkulturnih in drugovrstnih transgresivnih telesnih iden-
titet, ki čedalje prepričljiveje in neovrgljiveje vstopajo v naša vidna polja,
postavljena pred nov epistemološki izziv, da mode ne razume le kot eks-
terno oz. komplementarno telesno prakso (oblačilo kot nekaj, kar asistira
14
stavlja kot banalne in trivialne. Označevanje praks kot banalnih ali trivi-
alnih lahko družbenim akterjem omogoča, da se navidezno odmaknejo od
banalnosti oz. trivialnosti. V resnici se odmaknejo od sebe, od lastne in-
sceniranosti, odmaknejo se od lastne »maškaradnosti« in od tega, da bi se
ukvarjali z lastno maškarado.
Pričujoča študija premišlja različne vidike našega delovanja, (samo)o-
smišljanja in družbenega (samo)vzpostavljanja, ko gre za modo in obla-
čenje. Napisana je v duhu dveh pomembnih humanističnih intelektualnih
tradicij, in sicer performativne teorije (Austin, Butler) in prakseološke te-
orije (Bourdieu). Avtorja vsakega zase in obenem skupaj namreč vznemir-
jajo vprašanja družbenega (samo)umeščanja posameznikov in kolektivov
s pomočjo materialne kulture (prakseologija), hkrati pa zasledujeta idejo,
kako so naša (oblačilna) delovanja, pa naj v njih ravnamo kot individual-
ni/individualizirani ali kolektivni/kolektivizirani družbeni agensi, šele me-
sta, skozi katera (modno) postajamo tisto, kar skozi (oblačilna) delovanja
(modno) »postajamo« ali »postanemo« (performativnost).
Znanost o oblačenju in modi je pred desetletji potrebovala korenit epi-
stemološki prelom, da oblačilo ne bi bilo več razumljeno zgolj kot materi-
alni artefakt, ampak kot simbolna praksa. Nato je ta znanost potrebovala
nov globok epistemološki rez v razumevanje in sprejemanje dejstva, da mo-
da ni samo ekskluzivna praksa, ampak pravzaprav vsakdanja. Zatem se je
ta znanost morala soočiti z novo drzno epistemološko transgresijo, zara-
di katere nobena naša vsakdanja oblačilna praksa ni več naravna oblačilna
lega, ampak so vse v resnici že tudi maškaradne lege (skratka, razlika med
modo, ki se »naravno« prilega, in maškarado je v tem, da se na maškara-
do gleda kot na nekaj performativno izvajanega, neavtentičnega, kamufla-
žnega, torej lažnega, medtem ko »naravna moda« v svoji realizaciji izgleda
povsem »spontano«, »avtentično«, trajno dano, nasebno, torej verodostoj-
no). Nato je to znanost doletel nov epistemološki premik, ki je šel v smeri
tega, da moda ni več tretirana zgolj kot oblačilna praksa, ampak tudi (eks-
terna oz. komplementarna) kot telesna praksa (torej moda kot sredstvo za
transformacijo telesa). Medtem je ta znanost morala opraviti še z neprije-
tno epistemološko revizijo, po kateri moda ni zgolj zahodna kapitalistična
praksa, ampak občečloveška večkulturna in medkulturna praksa. In zdaj,
tudi s to knjigo navsezadnje, je ta znanost zaradi transspolnih, transge-
neracijskih, transkulturnih in drugovrstnih transgresivnih telesnih iden-
titet, ki čedalje prepričljiveje in neovrgljiveje vstopajo v naša vidna polja,
postavljena pred nov epistemološki izziv, da mode ne razume le kot eks-
terno oz. komplementarno telesno prakso (oblačilo kot nekaj, kar asistira
14
