Page 202 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 202
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
ve ravno ne more biti opolnomočena z vidika modne ortodoksije, a dobiva
določeno funkcionalno, čeprav omejeno legitimnost z vidika spolne in te-
lesne ortodoksije. To pomeni, da so modne metonimije lastne težavam pri
selekciji oblačil po podobnosti.
Na drugi strani prihaja tudi do problematizacije modne heterodoksije in
modne transgresije na ravni bližine posameznih oblačil, torej ne v smislu,
kateri kosi so legitimno zamenjani in kateri ne, ampak v smislu, kateri kosi
gredo skupaj in kateri ne. Mar ni povezovanje alodoksnega modnega eklek-
ticizma transoseb, ki je pogosto posledica zunanjih okoliščin, torej druž-
benih razmer, pritiskov in prisil, z njihovo domnevno nagnjenostjo k avto-
spektakularizaciji notranje, torej osebnostne nestabilnosti, razdvojenosti
ali celo necelovitosti, dokaz globoko zakoreninjenega priskutnega binari-
stičnega predsodka, s katerim se transheterodoksije ne le modno, ampak
zlasti telesno, statusno in identitetno sistemsko diskvalificira? Modne me-
tafore (kot oblike prenesenih pomenov oblačil) so praviloma tiste, ki šibijo
modno legitimnost kombiniranja oblačil po bližini. Poenostavljeno rečeno,
težave na ravni bližine opozarjajo na omejitve pri kombiniranju oblačil. Vi-
soke pete kot močna metafora ženske mode transženske še pač ne naredijo
za žensko, četudi jih nosi usklajeno s krilom ali z ženskimi hlačami. Vidi-
mo, da družbena legitimnost transfeminilnosti kot ženskosti nikakor ni
odvisna le od upoštevanja ženskih modnih ortodoksij, ampak predvsem
od spolnoidentitetnih, telesnih, statusnih in drugih sorodnih ortodoksij.
To pomeni, da so modne metafore lastne težavam pri kombiniranju oblačil
po bližini.
Iz gornjega avtoetnografskega zapisa je postalo bolj ali manj razvidno,
da so oblačila prizorišča družbene kože, katere sile imajo dvojno kvaliteto,
to je, da delujejo navznoter (na telo in sebstvo) in navzven (na percepcijo in
recepcijo s strani drugih). Oblačenje kot sredstvo »potrjevanja«, »spremi-
njanja« ali »odstranjevanja« modnih, telesnih, spolnih, statusnih ali drugo-
vrstnih ortodoksij je torej eden od konstitutivnih korakov pri »socializaci-
ji« vmesnika med sebstvom in družbo, ki ga najkonkretneje uteleša obla-
čenje in preoblačenje kože. Če je koža konkretna meja med sebstvom in
drugim, posameznikom in družbo, je družbena koža, rečeno s Turnerjem,
družbena meja med posameznim družbenim agensom in drugimi agensi.
Na makrodružbeni ravni je seveda družbena koža slehernika konvencio-
nalizirana v skladu z »družbeno kožo« skupinskih kategorij, kakor so ko-
lektivne modne, spolne, telesne, razredne, statusne in druge ortodoksije.
To posebej poudarjam, ker ne želim, da moja »antropologija lastne druž-
bene kože« izpade zgolj kot od preostale družbe izoliran individualističen
202
ve ravno ne more biti opolnomočena z vidika modne ortodoksije, a dobiva
določeno funkcionalno, čeprav omejeno legitimnost z vidika spolne in te-
lesne ortodoksije. To pomeni, da so modne metonimije lastne težavam pri
selekciji oblačil po podobnosti.
Na drugi strani prihaja tudi do problematizacije modne heterodoksije in
modne transgresije na ravni bližine posameznih oblačil, torej ne v smislu,
kateri kosi so legitimno zamenjani in kateri ne, ampak v smislu, kateri kosi
gredo skupaj in kateri ne. Mar ni povezovanje alodoksnega modnega eklek-
ticizma transoseb, ki je pogosto posledica zunanjih okoliščin, torej druž-
benih razmer, pritiskov in prisil, z njihovo domnevno nagnjenostjo k avto-
spektakularizaciji notranje, torej osebnostne nestabilnosti, razdvojenosti
ali celo necelovitosti, dokaz globoko zakoreninjenega priskutnega binari-
stičnega predsodka, s katerim se transheterodoksije ne le modno, ampak
zlasti telesno, statusno in identitetno sistemsko diskvalificira? Modne me-
tafore (kot oblike prenesenih pomenov oblačil) so praviloma tiste, ki šibijo
modno legitimnost kombiniranja oblačil po bližini. Poenostavljeno rečeno,
težave na ravni bližine opozarjajo na omejitve pri kombiniranju oblačil. Vi-
soke pete kot močna metafora ženske mode transženske še pač ne naredijo
za žensko, četudi jih nosi usklajeno s krilom ali z ženskimi hlačami. Vidi-
mo, da družbena legitimnost transfeminilnosti kot ženskosti nikakor ni
odvisna le od upoštevanja ženskih modnih ortodoksij, ampak predvsem
od spolnoidentitetnih, telesnih, statusnih in drugih sorodnih ortodoksij.
To pomeni, da so modne metafore lastne težavam pri kombiniranju oblačil
po bližini.
Iz gornjega avtoetnografskega zapisa je postalo bolj ali manj razvidno,
da so oblačila prizorišča družbene kože, katere sile imajo dvojno kvaliteto,
to je, da delujejo navznoter (na telo in sebstvo) in navzven (na percepcijo in
recepcijo s strani drugih). Oblačenje kot sredstvo »potrjevanja«, »spremi-
njanja« ali »odstranjevanja« modnih, telesnih, spolnih, statusnih ali drugo-
vrstnih ortodoksij je torej eden od konstitutivnih korakov pri »socializaci-
ji« vmesnika med sebstvom in družbo, ki ga najkonkretneje uteleša obla-
čenje in preoblačenje kože. Če je koža konkretna meja med sebstvom in
drugim, posameznikom in družbo, je družbena koža, rečeno s Turnerjem,
družbena meja med posameznim družbenim agensom in drugimi agensi.
Na makrodružbeni ravni je seveda družbena koža slehernika konvencio-
nalizirana v skladu z »družbeno kožo« skupinskih kategorij, kakor so ko-
lektivne modne, spolne, telesne, razredne, statusne in druge ortodoksije.
To posebej poudarjam, ker ne želim, da moja »antropologija lastne druž-
bene kože« izpade zgolj kot od preostale družbe izoliran individualističen
202
