Page 200 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 200
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
usmerjeno v krepitev lastne družbene pozicije, s katere je mogoče razume-
ti in dosegati, da normalizacija ni nekaj, kar pride od zunaj ali mora priti
od drugih, ampak tudi in predvsem nekaj, kar se odvija pri meni. Drugače
rečeno, normalizacija moje transdrugačnosti ni samo stvar drugih, stvar
tega, kako me drugi vidijo ali želijo videti, ampak je odvisna tudi od tega,
kako jaz sebe vidim in kako želim, da se me vidi. Normalizacijo zatorej ni
dovolj samo deklarirati, ampak jo je treba vsakodnevno preprosto izvajati.
Še natančneje, normalizacijo je mogoče dosegati samo z izvajanjem nor-
malizacije in avtonormalizacije. Seveda pa je avtonormalizacija družbeno
možna ali celo uspešna le ob pogojih razvijanja normalizacijskih interesov,
ki so širše družbeno konstituirani za razumevanje in spoštovanje partiku-
larnih ter individualnih drugačnosti; torej interesov, ki lahko obstajajo le
v razmerju z družbenim miljejem ali okoljem, v katerem drugačnost šteje;
torej interesov, ki obstajajo le zaradi agensov, ki so bodisi sami konstitu-
irani na takšen način, da ustvarjajo in izvajajo drugačnost, ki ne ustreza
takim ali drugačnim ortodoksijam v njihovem okolju, bodisi so bili sami
na neposreden ali posreden način socializirani v izkušnjo pozicije drugač-
nosti drugega.
Naj ponovim, tudi avtonormalizacija modne, spolne, telesne, statusne
ali kakšne druge transgresije je kompleksna performativna praksa. Zavest
o tem mi je uspelo oblikovati že precej zgodaj, bržčas zaradi specifične spol-
no identitetne situacije. Na podlagi tega mi je uspelo oblikovati določene
t. i. avtonormalizacijske prakse lastne drugačnosti. Naj jih pojasnim v duhu
saussurovske, jakobsonske in barthesovske strukturalne lingvistike. Obla-
čila kot pomembna sredstva zunanjega oblikovanja in reguliranja transi-
dentitete so v svetu mojih avtonormalizirajočih modnih transgresij in he-
terodoksij praviloma rabljena na podlagi dveh mehanizmov ali postopkov,
in sicer na podlagi selekcije oblačil in kombinacije oblačil. Selekcija oblačil
zadeva substitucijo ortodoksno normiranih kosov z opozicijskimi ali alter-
nativnimi kosi. Primer: v okviru slovesnega ali ceremonialnega oblačenja
so bile (moške) kravate zamenjane s/z (ženskimi) šali. Ta izbira implicira
možnost, da en kos učinkovito nadomeščam z drugim, vendar s takim, ki je
ekvivalenten prejšnjemu na izrazni ravni in distinktiven na vsebinski rav-
ni. Kombinacija oblačil pa predpostavlja, da je vsaka modna performanca
sestavljena oz. kompozitna, ne enotna in monolitna oblačilna praksa. Moj
alodoksen »modni slog« ali način oblačenja je torej zgrajen iz različnih ko-
sov, ki s tem, ko nastopajo v kombinaciji z drugimi, tvorijo pomen posa-
meznega kosa kakor tudi smisel celotne oprave. To pomeni, da vsak kos v
opravi najde svoj pomen v kontekstu oprave kot domnevno »enotnega spo-
200
usmerjeno v krepitev lastne družbene pozicije, s katere je mogoče razume-
ti in dosegati, da normalizacija ni nekaj, kar pride od zunaj ali mora priti
od drugih, ampak tudi in predvsem nekaj, kar se odvija pri meni. Drugače
rečeno, normalizacija moje transdrugačnosti ni samo stvar drugih, stvar
tega, kako me drugi vidijo ali želijo videti, ampak je odvisna tudi od tega,
kako jaz sebe vidim in kako želim, da se me vidi. Normalizacijo zatorej ni
dovolj samo deklarirati, ampak jo je treba vsakodnevno preprosto izvajati.
Še natančneje, normalizacijo je mogoče dosegati samo z izvajanjem nor-
malizacije in avtonormalizacije. Seveda pa je avtonormalizacija družbeno
možna ali celo uspešna le ob pogojih razvijanja normalizacijskih interesov,
ki so širše družbeno konstituirani za razumevanje in spoštovanje partiku-
larnih ter individualnih drugačnosti; torej interesov, ki lahko obstajajo le
v razmerju z družbenim miljejem ali okoljem, v katerem drugačnost šteje;
torej interesov, ki obstajajo le zaradi agensov, ki so bodisi sami konstitu-
irani na takšen način, da ustvarjajo in izvajajo drugačnost, ki ne ustreza
takim ali drugačnim ortodoksijam v njihovem okolju, bodisi so bili sami
na neposreden ali posreden način socializirani v izkušnjo pozicije drugač-
nosti drugega.
Naj ponovim, tudi avtonormalizacija modne, spolne, telesne, statusne
ali kakšne druge transgresije je kompleksna performativna praksa. Zavest
o tem mi je uspelo oblikovati že precej zgodaj, bržčas zaradi specifične spol-
no identitetne situacije. Na podlagi tega mi je uspelo oblikovati določene
t. i. avtonormalizacijske prakse lastne drugačnosti. Naj jih pojasnim v duhu
saussurovske, jakobsonske in barthesovske strukturalne lingvistike. Obla-
čila kot pomembna sredstva zunanjega oblikovanja in reguliranja transi-
dentitete so v svetu mojih avtonormalizirajočih modnih transgresij in he-
terodoksij praviloma rabljena na podlagi dveh mehanizmov ali postopkov,
in sicer na podlagi selekcije oblačil in kombinacije oblačil. Selekcija oblačil
zadeva substitucijo ortodoksno normiranih kosov z opozicijskimi ali alter-
nativnimi kosi. Primer: v okviru slovesnega ali ceremonialnega oblačenja
so bile (moške) kravate zamenjane s/z (ženskimi) šali. Ta izbira implicira
možnost, da en kos učinkovito nadomeščam z drugim, vendar s takim, ki je
ekvivalenten prejšnjemu na izrazni ravni in distinktiven na vsebinski rav-
ni. Kombinacija oblačil pa predpostavlja, da je vsaka modna performanca
sestavljena oz. kompozitna, ne enotna in monolitna oblačilna praksa. Moj
alodoksen »modni slog« ali način oblačenja je torej zgrajen iz različnih ko-
sov, ki s tem, ko nastopajo v kombinaciji z drugimi, tvorijo pomen posa-
meznega kosa kakor tudi smisel celotne oprave. To pomeni, da vsak kos v
opravi najde svoj pomen v kontekstu oprave kot domnevno »enotnega spo-
200
