Page 199 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 199
K antropologiji lastne družbene kože
tudi situacijsko določeni. Drugače rečeno, ko nosimo oblačila, imamo v sa-
mi praksi nošnje v resnici performativno moč, da normirana oblačila ne le
nosimo, ampak poustvarjamo ali celo prevrednotimo njihove normirane
pomene. Nekoč mi je prijateljica rekla: »Vsa moška oblačila iz tvoje omare
na tebi dobijo žensko noto. Ti sploh ne rabiš kupovat ženskih oblek.« Moj
odgovor je bil šaljivo potrošniško informiran: »O ja, rabim. Že zato, ker so
cenejše.«
Modne transgresije izvajam na dva načina, na način spektakularizacije in
rutinizacije. Prva ima potencial, da proizvaja distinkcije, ekshibicije, senza-
cije, fantazije, mistifikacije, ekskluzivnost, diskontinuitete, nenavadnost,
hipertrofirano vidnost in instantno drugačnost, druga ima potencial, da
proizvaja integracije, asimilacije, demistifikacije, inkluzivnost, navadnost,
kontinuitete, normalizirano vidnost in trajno drugačnost. Omenjena na-
čina heterodoksne avtoprodukcije nista nujno antagonistična, ampak se
ju lahko izvaja komplementarno, torej prilagojeno situacijam in miljejem.
Toda oba načina v resnici izvajam bodisi taktično bodisi strateško, pač upo-
števaje zakonitosti delovanja družbenih miljejev in okolij. Bourdieujevsko
rečeno, spektakularizacijo izvajam v miljejih, ki so kolektivno dovzetni za
sprejemanje spektakularizirane drugačnosti. V miljejih, ki so kolektivno
dovzetni za nesprejemanje takšne drugačnosti, izvajam drugačnost na na-
čin rutinizacije, saj ta poveča možnost za normalizirano recepcijo moje
drugačnosti.
Že ta dvosmerna taktična oz. strateška naravnanost pri izvajanju tran-
sdrugačnosti pa sugerira, da je resnična družbena legitimacija trajne dru-
gačnosti mogoča samo v primeru srečanja individualnih in kolektivnih so-
cializacijskih habitusov, ki so dovzetni za razumevanje in spoštovanje dru-
gačnosti, s polji, v katerih se družbeni svetovi posameznikov in kolektivov
funkcionalno osmišljajo ob pogojih odsotnosti blokad, zastranitev ali sank-
cij. Drugače rečeno, pri družbenih odzivih na transsubjektivnost družbe-
nega agensa v miljejih, ki niso dovzetni za spoštovanje transsubjektivnosti,
se da lažje dosegati normalizirano recepcijo s strani drugih, če transspolne
modne transgresije v osnovi niso izvajane kot »medijski spektakli«, »mo-
dni ekscesi«, »modna pista na cesti«, »freakšovi«, »javne osebne revolucije«,
ampak so konstituirane kot usklajene geste vsakodnevnih stilnih rutiniza-
cij. V mojem primeru gre za kombinirano in komplementarno rabo obeh
vrst postopkov avtoprodukcije. Taka sestavljena raba mi, denimo, omogo-
ča, da lahko istočasno uprizarjam in živim vidne oz. manifestne modne
heterodoksije na eni strani, na drugi pa nevidne ali manj manifestne tele-
sne in spolnoidentitetne heterodoksije. Moje delovanje je zatorej zmeraj
199
tudi situacijsko določeni. Drugače rečeno, ko nosimo oblačila, imamo v sa-
mi praksi nošnje v resnici performativno moč, da normirana oblačila ne le
nosimo, ampak poustvarjamo ali celo prevrednotimo njihove normirane
pomene. Nekoč mi je prijateljica rekla: »Vsa moška oblačila iz tvoje omare
na tebi dobijo žensko noto. Ti sploh ne rabiš kupovat ženskih oblek.« Moj
odgovor je bil šaljivo potrošniško informiran: »O ja, rabim. Že zato, ker so
cenejše.«
Modne transgresije izvajam na dva načina, na način spektakularizacije in
rutinizacije. Prva ima potencial, da proizvaja distinkcije, ekshibicije, senza-
cije, fantazije, mistifikacije, ekskluzivnost, diskontinuitete, nenavadnost,
hipertrofirano vidnost in instantno drugačnost, druga ima potencial, da
proizvaja integracije, asimilacije, demistifikacije, inkluzivnost, navadnost,
kontinuitete, normalizirano vidnost in trajno drugačnost. Omenjena na-
čina heterodoksne avtoprodukcije nista nujno antagonistična, ampak se
ju lahko izvaja komplementarno, torej prilagojeno situacijam in miljejem.
Toda oba načina v resnici izvajam bodisi taktično bodisi strateško, pač upo-
števaje zakonitosti delovanja družbenih miljejev in okolij. Bourdieujevsko
rečeno, spektakularizacijo izvajam v miljejih, ki so kolektivno dovzetni za
sprejemanje spektakularizirane drugačnosti. V miljejih, ki so kolektivno
dovzetni za nesprejemanje takšne drugačnosti, izvajam drugačnost na na-
čin rutinizacije, saj ta poveča možnost za normalizirano recepcijo moje
drugačnosti.
Že ta dvosmerna taktična oz. strateška naravnanost pri izvajanju tran-
sdrugačnosti pa sugerira, da je resnična družbena legitimacija trajne dru-
gačnosti mogoča samo v primeru srečanja individualnih in kolektivnih so-
cializacijskih habitusov, ki so dovzetni za razumevanje in spoštovanje dru-
gačnosti, s polji, v katerih se družbeni svetovi posameznikov in kolektivov
funkcionalno osmišljajo ob pogojih odsotnosti blokad, zastranitev ali sank-
cij. Drugače rečeno, pri družbenih odzivih na transsubjektivnost družbe-
nega agensa v miljejih, ki niso dovzetni za spoštovanje transsubjektivnosti,
se da lažje dosegati normalizirano recepcijo s strani drugih, če transspolne
modne transgresije v osnovi niso izvajane kot »medijski spektakli«, »mo-
dni ekscesi«, »modna pista na cesti«, »freakšovi«, »javne osebne revolucije«,
ampak so konstituirane kot usklajene geste vsakodnevnih stilnih rutiniza-
cij. V mojem primeru gre za kombinirano in komplementarno rabo obeh
vrst postopkov avtoprodukcije. Taka sestavljena raba mi, denimo, omogo-
ča, da lahko istočasno uprizarjam in živim vidne oz. manifestne modne
heterodoksije na eni strani, na drugi pa nevidne ali manj manifestne tele-
sne in spolnoidentitetne heterodoksije. Moje delovanje je zatorej zmeraj
199
