Page 198 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 198
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
mimikrijo, kaj subtilno zamolčati in kaj samozaščitno stilistično »prekroji-
ti«. Temu eksistencialnemu simbolizmu mojega oblačenja in preoblačenja
je namenjena večina mojih krp. Krilo me ne izda, kakor, denimo, ljudje, ko
želim eksplicitno izživeti svojo ženskost. Moška garderoba nemo pripo-
more, da sfabriciram zasilno moškost, ko se to od mene pričakuje. Zračne
gube bombažnega šala nalahno oblikujejo učinkovit vizualni učinek nabre-
kline prsi. Iz visokih pet v trenutku zraste celovita ženska silhueta. Moška
obleka na meni učinkuje bolj kot slaba šala ženske, ki si drzne obleči se »po
moško«. Uniseks oblačila so mi prišla naproti bolj kot modni kompromis,
ne kot najugodnejša rešitev, pri projektiranju manifestne transidentitete.
V teh detajlih oblačilnih praks se odvija moj vsakodnevni simbolni spopad
s spolnimi, telesnimi in statusnimi ortodoksijami. V teh drobnih gestah
mojega siceršnjega precej malomarnega interesa za modo se dejansko vsa-
kič znova odvija proces prihajanja do tistega sebstva, ki je nekoč v ranem
otroštvo že obstajalo, a je bilo kasneje zaradi zunanjih intervencij neposre-
čeno potlačeno, zatrto, cenzurirano in nazadnje avtocenzurirano.
Vsak kos moje garderobe je na nek način del neke identitetne »življenj-
ske forme« in »življenjske transformacije«, pogojene s tem, kako oblačila
dobivajo oz. pridelajo ali izgubljajo svoje vnaprej predpisane ali pripisane
pomene, ko si jih nadenem, glede na to, za kakšne namene jih izberem, ali
glede na to, s čim jih kombiniram. Ko omenjam posamezne kose garderobe
kot reprezentacije širše modne strukture oprave, ne želim, da se zanemari
poudarek na dejanskem delovanju oblačil, ko jih oblečem. Da ne bo nespo-
razuma, tuniko, ki jo oblečem, nima transformativnega pomena sama po
sebi. Transformativen pomen dobi šele v njeni uporabi, v praksi nošenja, v
tem, kaj hočem z njo doseči. Ko črn moški pulover oblečem za v službo, v
kombinaciji z drugimi značilno moškimi kosi oprave, meni deluje »moško«
(morda zato, ker vem, da je bil kupljen na moškem oddelku), a ko ta isti
pulover v kombinaciji z nekaterimi drugimi značilno ženskimi oblačilnimi
ali dekorativnimi elementi oblečem za na zabavo, v hipu izgubi ves »mo-
ški« značaj in prepričljivo deluje kot »ženski« kos. To, o čemer govorim,
pomeni, da oblačilo dejansko dobi svoj pomen s konkretno prakso, torej z
nošnjo v konkretnih posameznih situacijah. Pravzaprav se pri tem opiso-
vanju približujem temu, čemur bi rekli modna pragmatika, to je semantika
oblačenja in oblačil v konkretnih situacijah. Če je modna semantika tista,
ki skuša normativno določiti sistem oblačil in kolektivno podeliti njihove
pomene (npr. klasifikacija na moška in ženska oblačila ipd.), nas modna
pragmatika navaja na misel, da so pomeni oblačil v resnici polisemični (tu-
di v primerih, ko so normativno monosemično kodirani) in potemtakem
198
mimikrijo, kaj subtilno zamolčati in kaj samozaščitno stilistično »prekroji-
ti«. Temu eksistencialnemu simbolizmu mojega oblačenja in preoblačenja
je namenjena večina mojih krp. Krilo me ne izda, kakor, denimo, ljudje, ko
želim eksplicitno izživeti svojo ženskost. Moška garderoba nemo pripo-
more, da sfabriciram zasilno moškost, ko se to od mene pričakuje. Zračne
gube bombažnega šala nalahno oblikujejo učinkovit vizualni učinek nabre-
kline prsi. Iz visokih pet v trenutku zraste celovita ženska silhueta. Moška
obleka na meni učinkuje bolj kot slaba šala ženske, ki si drzne obleči se »po
moško«. Uniseks oblačila so mi prišla naproti bolj kot modni kompromis,
ne kot najugodnejša rešitev, pri projektiranju manifestne transidentitete.
V teh detajlih oblačilnih praks se odvija moj vsakodnevni simbolni spopad
s spolnimi, telesnimi in statusnimi ortodoksijami. V teh drobnih gestah
mojega siceršnjega precej malomarnega interesa za modo se dejansko vsa-
kič znova odvija proces prihajanja do tistega sebstva, ki je nekoč v ranem
otroštvo že obstajalo, a je bilo kasneje zaradi zunanjih intervencij neposre-
čeno potlačeno, zatrto, cenzurirano in nazadnje avtocenzurirano.
Vsak kos moje garderobe je na nek način del neke identitetne »življenj-
ske forme« in »življenjske transformacije«, pogojene s tem, kako oblačila
dobivajo oz. pridelajo ali izgubljajo svoje vnaprej predpisane ali pripisane
pomene, ko si jih nadenem, glede na to, za kakšne namene jih izberem, ali
glede na to, s čim jih kombiniram. Ko omenjam posamezne kose garderobe
kot reprezentacije širše modne strukture oprave, ne želim, da se zanemari
poudarek na dejanskem delovanju oblačil, ko jih oblečem. Da ne bo nespo-
razuma, tuniko, ki jo oblečem, nima transformativnega pomena sama po
sebi. Transformativen pomen dobi šele v njeni uporabi, v praksi nošenja, v
tem, kaj hočem z njo doseči. Ko črn moški pulover oblečem za v službo, v
kombinaciji z drugimi značilno moškimi kosi oprave, meni deluje »moško«
(morda zato, ker vem, da je bil kupljen na moškem oddelku), a ko ta isti
pulover v kombinaciji z nekaterimi drugimi značilno ženskimi oblačilnimi
ali dekorativnimi elementi oblečem za na zabavo, v hipu izgubi ves »mo-
ški« značaj in prepričljivo deluje kot »ženski« kos. To, o čemer govorim,
pomeni, da oblačilo dejansko dobi svoj pomen s konkretno prakso, torej z
nošnjo v konkretnih posameznih situacijah. Pravzaprav se pri tem opiso-
vanju približujem temu, čemur bi rekli modna pragmatika, to je semantika
oblačenja in oblačil v konkretnih situacijah. Če je modna semantika tista,
ki skuša normativno določiti sistem oblačil in kolektivno podeliti njihove
pomene (npr. klasifikacija na moška in ženska oblačila ipd.), nas modna
pragmatika navaja na misel, da so pomeni oblačil v resnici polisemični (tu-
di v primerih, ko so normativno monosemično kodirani) in potemtakem
198
