Page 201 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 201
K antropologiji lastne družbene kože
ročila«. S kombiniranjem posameznih kosov v končno opravo vzpostavljam
proces kontekstualizacije oblačil. Prvi primer: v slovesno ali ceremonialno
moško opravo so bile vključene ženske hlače (kar je omogočilo manj vpa-
dljivo priključitev ženskih salonarjev z višjo peto) namesto moških hlač in
moških čevljev. Drugi primer: večerni smokingi ali moški suknjiči klasič-
nega kroja so bili zamenjani z ženskimi taliranimi plašči, a z desnim za-
penjanjem gumbov. Skratka, da dosežem želene vizualne učinke zunanje
manifestacije transidentitete, se pri oblačenju poslužujem mehanizma se-
lekcije in kombinacije oblačil. Z njima na nek način konstruiram, rekon-
struiram in reguliram modno konfiguracijo spolne ter telesne identitete.
Selekcijo oblačil seveda opravljam v razmerju podobnosti (ženske hlače na-
mesto moških hlač v moški opravi, ženski plašč namesto smokinga ipd.),
kombinacijo oblačil pa v razmerju bližine (ženske hlače in ženski salonarji v
transženski opravi, moški suknjič in moška srajca v androgini opravi ipd.).
V situacijah ali miljejih, kjer se pričakuje, da se predstavljam izključno v
moški ospoljenosti ali moški spolni vlogi, ne nosim razpetih dolgih las, saj
dodatno feminizirajo moj izgled. V situacijah ali miljejih, kjer se pričakuje,
da se predstavljam izključno v ženski ospoljenosti ali ženski spolni vlogi,
to vedno poudarim z izdatnim nakitom, ki ga v vsakodnevni transbivanj-
ski legi nikoli ne uporabljam. V vsakodnevnem življenju, ko dejansko de-
lujem kot transspolna oseba, so tovrstne oblačilne strategije seveda veliko
bolj heterodoksne in manj strateške. V praksi se seveda dogaja, da postop-
ka selekcije in kombinacije v nameri tvorbe učinkovitega ali motiviranega
prekoračevanja spolne binaristične ortodoksije trčita ob estetske, stilistič-
ne ali ideološko drugovrstne meje modnih, psevdomodnih ali nemodnih
ortodoksij.
Trdožive ali posebej ojačane modne ortodoksije na ravni podobnosti po-
sameznih oblačil seveda omejujejo ali zmanjšujejo možnosti neomejeno
transgresivne ali povsem alternativne selekcije oblačil. Mar ni zatekanje
transžensk (ne transmoških) v uniseks in androgina oblačila kot obliko ru-
tinizirane (nespektakularizirane) substitucije ženskih oblačil zgleden izraz
moči patriarhalne intervencije v žensko modno, spolno, telesno in statu-
sno ortodoksijo? To se lahko bere tudi kot svojevrstna avtokritika oz. kri-
tika lastnih oblačilnih kompromisov, zlasti tistih, ki niso narejeni zaradi
vplivnih modnih, ampak vplivnih spolnih, telesnih, statusnih ali drugovr-
stnih nemodnih identitetnih ortodoksij. Modne metonimije (kot oblike za-
menjanih pomenov oblačil) so tiste, ki praviloma šibijo modno legitimnost
selekcioniranja oblačil po podobnosti. Poenostavljeno rečeno, zamenjava
(moške) kravate za (ženski) šal morda v kontekstu moško ospoljene opra-
201
ročila«. S kombiniranjem posameznih kosov v končno opravo vzpostavljam
proces kontekstualizacije oblačil. Prvi primer: v slovesno ali ceremonialno
moško opravo so bile vključene ženske hlače (kar je omogočilo manj vpa-
dljivo priključitev ženskih salonarjev z višjo peto) namesto moških hlač in
moških čevljev. Drugi primer: večerni smokingi ali moški suknjiči klasič-
nega kroja so bili zamenjani z ženskimi taliranimi plašči, a z desnim za-
penjanjem gumbov. Skratka, da dosežem želene vizualne učinke zunanje
manifestacije transidentitete, se pri oblačenju poslužujem mehanizma se-
lekcije in kombinacije oblačil. Z njima na nek način konstruiram, rekon-
struiram in reguliram modno konfiguracijo spolne ter telesne identitete.
Selekcijo oblačil seveda opravljam v razmerju podobnosti (ženske hlače na-
mesto moških hlač v moški opravi, ženski plašč namesto smokinga ipd.),
kombinacijo oblačil pa v razmerju bližine (ženske hlače in ženski salonarji v
transženski opravi, moški suknjič in moška srajca v androgini opravi ipd.).
V situacijah ali miljejih, kjer se pričakuje, da se predstavljam izključno v
moški ospoljenosti ali moški spolni vlogi, ne nosim razpetih dolgih las, saj
dodatno feminizirajo moj izgled. V situacijah ali miljejih, kjer se pričakuje,
da se predstavljam izključno v ženski ospoljenosti ali ženski spolni vlogi,
to vedno poudarim z izdatnim nakitom, ki ga v vsakodnevni transbivanj-
ski legi nikoli ne uporabljam. V vsakodnevnem življenju, ko dejansko de-
lujem kot transspolna oseba, so tovrstne oblačilne strategije seveda veliko
bolj heterodoksne in manj strateške. V praksi se seveda dogaja, da postop-
ka selekcije in kombinacije v nameri tvorbe učinkovitega ali motiviranega
prekoračevanja spolne binaristične ortodoksije trčita ob estetske, stilistič-
ne ali ideološko drugovrstne meje modnih, psevdomodnih ali nemodnih
ortodoksij.
Trdožive ali posebej ojačane modne ortodoksije na ravni podobnosti po-
sameznih oblačil seveda omejujejo ali zmanjšujejo možnosti neomejeno
transgresivne ali povsem alternativne selekcije oblačil. Mar ni zatekanje
transžensk (ne transmoških) v uniseks in androgina oblačila kot obliko ru-
tinizirane (nespektakularizirane) substitucije ženskih oblačil zgleden izraz
moči patriarhalne intervencije v žensko modno, spolno, telesno in statu-
sno ortodoksijo? To se lahko bere tudi kot svojevrstna avtokritika oz. kri-
tika lastnih oblačilnih kompromisov, zlasti tistih, ki niso narejeni zaradi
vplivnih modnih, ampak vplivnih spolnih, telesnih, statusnih ali drugovr-
stnih nemodnih identitetnih ortodoksij. Modne metonimije (kot oblike za-
menjanih pomenov oblačil) so tiste, ki praviloma šibijo modno legitimnost
selekcioniranja oblačil po podobnosti. Poenostavljeno rečeno, zamenjava
(moške) kravate za (ženski) šal morda v kontekstu moško ospoljene opra-
201
