Page 197 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 197
K antropologiji lastne družbene kože
Prvi: »A si ti to videl? A niti na stranišču moški ne moremo imeti več
miru!?«
Drugi: »Babam se je danes čisto strgalo. Postale so prav predrzne. Mi-
slijo, da če nosijo hlače, da jim je vse dovoljeno.«
Ker po slišanem nikakor ne želim soočenja, mi ne preostane druge-
ga, da se zadržim v kabini toliko časa, da šovinista zapustita toaletni
prostor.
Lekcija: Šovinizma niso deležne le ženske, ampak tudi moje hlače!
Stojim v vrsti pred stojnico solatarice na koseški tržnici. Ker zaradi
pandemije covida-19 veljajo ukrepi socialne distance, postrežba pote-
ka počasneje. Kljub decembrskemu mrazu čas zapravljam tako, da se
kot kaka vrtavka obračam naokoli in izza maske diskretno prodajam
zijala. Ko se obrnem nazaj po naši vrsti, pa me ogovori sključena pri-
letna ženica: »Kako lep mantel imate, cel iz volne. Kaj takega nisem
še nikoli videla. Ste ga sama seštrikala?«
Jaz presenečeno: »Kje pa, gospa. Ga ne seštrikam celo življenje.«
Ženica: »Tako je lep, da kar oči jemlje. Moški bi ga gotovo takoj slekli
z vas.«
Jaz se iz spontane izmenjave skušam nekoliko izviti: »Gospa, sploh ni
strahu, da bi me današnji moški slekli. Morda ja pred kakimi petdese-
timi leti. Današnji moški so pa drugačni. Verjemite, današnji moški
ne opazijo ne mene ne mojega mantla.«
Za ženico v vrsti stoji mladenka, ki se ob mojem komentarju odobra-
vajoče zahihita, kakor da mi daje prav.
Lekcija: Mrežno pleten volnen plašč vpadljivih lukenj lahko slačijo že
oči!
Na podlagi omejenih prigod je jasno, da se skozi oblačila in s pomočjo
oblačil pomembno, čeprav ne edino, konstituiram kot manifestno trans-
gresivno družbeno bitje. Ta personalizirana transgresivnost se v resnici
konstruira na preseku več različnih vrst transgresij, med njimi zlasti spol-
ne, telesne, statusne in seveda modne. In slednja je tista, ki me vedno zno-
va opomni, da oblačila v resnici nimajo spola. Spol je oblačilom pripisan.
Če pa je tako, potem so oblačila tista, s pomočjo katerih je mogoče redne
vsakodnevne »transpripetljaje« pripeljati varno pod krov ustvarjalne igre
z lastno transsubjektivnostjo. In oblačila so moj zaveznik tudi v trenut-
kih, ko je treba zaradi raznih zunanjih okoliščin izvesti strateško modno
197
Prvi: »A si ti to videl? A niti na stranišču moški ne moremo imeti več
miru!?«
Drugi: »Babam se je danes čisto strgalo. Postale so prav predrzne. Mi-
slijo, da če nosijo hlače, da jim je vse dovoljeno.«
Ker po slišanem nikakor ne želim soočenja, mi ne preostane druge-
ga, da se zadržim v kabini toliko časa, da šovinista zapustita toaletni
prostor.
Lekcija: Šovinizma niso deležne le ženske, ampak tudi moje hlače!
Stojim v vrsti pred stojnico solatarice na koseški tržnici. Ker zaradi
pandemije covida-19 veljajo ukrepi socialne distance, postrežba pote-
ka počasneje. Kljub decembrskemu mrazu čas zapravljam tako, da se
kot kaka vrtavka obračam naokoli in izza maske diskretno prodajam
zijala. Ko se obrnem nazaj po naši vrsti, pa me ogovori sključena pri-
letna ženica: »Kako lep mantel imate, cel iz volne. Kaj takega nisem
še nikoli videla. Ste ga sama seštrikala?«
Jaz presenečeno: »Kje pa, gospa. Ga ne seštrikam celo življenje.«
Ženica: »Tako je lep, da kar oči jemlje. Moški bi ga gotovo takoj slekli
z vas.«
Jaz se iz spontane izmenjave skušam nekoliko izviti: »Gospa, sploh ni
strahu, da bi me današnji moški slekli. Morda ja pred kakimi petdese-
timi leti. Današnji moški so pa drugačni. Verjemite, današnji moški
ne opazijo ne mene ne mojega mantla.«
Za ženico v vrsti stoji mladenka, ki se ob mojem komentarju odobra-
vajoče zahihita, kakor da mi daje prav.
Lekcija: Mrežno pleten volnen plašč vpadljivih lukenj lahko slačijo že
oči!
Na podlagi omejenih prigod je jasno, da se skozi oblačila in s pomočjo
oblačil pomembno, čeprav ne edino, konstituiram kot manifestno trans-
gresivno družbeno bitje. Ta personalizirana transgresivnost se v resnici
konstruira na preseku več različnih vrst transgresij, med njimi zlasti spol-
ne, telesne, statusne in seveda modne. In slednja je tista, ki me vedno zno-
va opomni, da oblačila v resnici nimajo spola. Spol je oblačilom pripisan.
Če pa je tako, potem so oblačila tista, s pomočjo katerih je mogoče redne
vsakodnevne »transpripetljaje« pripeljati varno pod krov ustvarjalne igre
z lastno transsubjektivnostjo. In oblačila so moj zaveznik tudi v trenut-
kih, ko je treba zaradi raznih zunanjih okoliščin izvesti strateško modno
197
