Page 232 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 232
zetek
municiranju kot področju, kjer posamezniki vzpostavljamo svoje podobe
modnosti. Predstavi nestabilnost in variabilnost pomenov o modnosti kot
praksi, ob tem pa analizira uveljavljena in družbeno motivirana pojmova-
nja mode kot trivialne, površinske, odvečne ter neracionalne prakse. Po-
kaže, kako so tovrstne statusne degradacije mode zunanja manifestacija
kulturnih ortodoksij, torej odraz družbene potrebe po klasificiranju, ka-
tegoriziranju in vrednotenju praks. Besedilo se osredotoči na komunika-
cijo kot temeljno mesto, kjer se oblikujejo in pogajajo pomeni in podobe
modnosti, skratka, kulturna pričakovanja, kdo, kako in zakaj komunicira
modnost. Tako zastavljena tema razgrne raznolike norme, pričakovanja,
vrednote in vizije, ki jih že vsebuje družba in ki se odražajo v vseh druž-
benih praksah, torej tudi na področju mode. Besedilo izpostavi družbeno
konstruiranost in posledično variabilnost ter nestabilnost pomenov o mo-
di: kaj je moda, kaj je lahko modno, kdo se ukvarja z modo. Biti moden in
biti v koraku s časom se odraža in utemeljuje v komunikacijskih praksah,
ne pa v posameznikih. Svojo modnost lahko komuniciramo preko zelo raz-
ličnih dobrin ter situacij in nikakor ne le preko oblačilne prakse. Praprotnik
s pomočjo primerov iz prejšnjih stoletij, zlasti pa s primeri sodobnega ko-
municiranja modnosti, uporabe konkretnih tehnologij (mobilni telefon in
avtomobil) ter iz sopostavljanja starejših subkulturnih modnih praks z no-
vejšimi primeri hitre mode pokaže, kako se v zgodovinski perspektivi me-
njavajo razumevanja o modi kot specifični praksi, pokaže tudi, kako se pre-
ko komuniciranja modnosti v vsaki družbeni okoliščini odražajo temeljni
antagonizmi, uveljavljena razločevanja in izključevanja posameznikov ter
hkratni poskusi preseganja normativnih podob primernosti in ustreznos-
ti. Ker je moda družbena praksa in zato tudi komunikacijsko delovanje,
jo lahko obravnavamo na podoben način kakor identiteto: biti moden ni
stanje ali lastnost, ki jo »imamo« in jo nato razkazujemo, temveč gre naj-
prej za komunikacijo, preko katere šele konstruiramo določeno stanje ali
lastnost (denimo modnost). Komunikacija ni le področje, kjer predstavlja-
mo svojo lastnost (modnost), ampak mesto, kjer se šele pogajamo o naši
modnosti. V središču zanimanja zato ni obleka kot dejstvo, temveč oble-
ka kot svojevrstna družbena praksa, obleka kot utelešena aktivnost, pre-
ko katere šele vzpostavljamo modnost, ospoljenost, razredno pripadnost
itd. Skozi oblačenje torej ne komuniciramo le svoje modnosti, temveč se
skozenj in v njem razkrivajo širše družbene norme, skupinske pripadnosti
in umeščenosti v kolektive, npr. kako uprizarjamo moškost in ženskost,
kako uprizarjamo in utemeljujemo družbeno določene podobe telesne pri-
vlačnosti, nenazadnje se skozi oblačilne prakse uprizarjajo tudi razredne
232
municiranju kot področju, kjer posamezniki vzpostavljamo svoje podobe
modnosti. Predstavi nestabilnost in variabilnost pomenov o modnosti kot
praksi, ob tem pa analizira uveljavljena in družbeno motivirana pojmova-
nja mode kot trivialne, površinske, odvečne ter neracionalne prakse. Po-
kaže, kako so tovrstne statusne degradacije mode zunanja manifestacija
kulturnih ortodoksij, torej odraz družbene potrebe po klasificiranju, ka-
tegoriziranju in vrednotenju praks. Besedilo se osredotoči na komunika-
cijo kot temeljno mesto, kjer se oblikujejo in pogajajo pomeni in podobe
modnosti, skratka, kulturna pričakovanja, kdo, kako in zakaj komunicira
modnost. Tako zastavljena tema razgrne raznolike norme, pričakovanja,
vrednote in vizije, ki jih že vsebuje družba in ki se odražajo v vseh druž-
benih praksah, torej tudi na področju mode. Besedilo izpostavi družbeno
konstruiranost in posledično variabilnost ter nestabilnost pomenov o mo-
di: kaj je moda, kaj je lahko modno, kdo se ukvarja z modo. Biti moden in
biti v koraku s časom se odraža in utemeljuje v komunikacijskih praksah,
ne pa v posameznikih. Svojo modnost lahko komuniciramo preko zelo raz-
ličnih dobrin ter situacij in nikakor ne le preko oblačilne prakse. Praprotnik
s pomočjo primerov iz prejšnjih stoletij, zlasti pa s primeri sodobnega ko-
municiranja modnosti, uporabe konkretnih tehnologij (mobilni telefon in
avtomobil) ter iz sopostavljanja starejših subkulturnih modnih praks z no-
vejšimi primeri hitre mode pokaže, kako se v zgodovinski perspektivi me-
njavajo razumevanja o modi kot specifični praksi, pokaže tudi, kako se pre-
ko komuniciranja modnosti v vsaki družbeni okoliščini odražajo temeljni
antagonizmi, uveljavljena razločevanja in izključevanja posameznikov ter
hkratni poskusi preseganja normativnih podob primernosti in ustreznos-
ti. Ker je moda družbena praksa in zato tudi komunikacijsko delovanje,
jo lahko obravnavamo na podoben način kakor identiteto: biti moden ni
stanje ali lastnost, ki jo »imamo« in jo nato razkazujemo, temveč gre naj-
prej za komunikacijo, preko katere šele konstruiramo določeno stanje ali
lastnost (denimo modnost). Komunikacija ni le področje, kjer predstavlja-
mo svojo lastnost (modnost), ampak mesto, kjer se šele pogajamo o naši
modnosti. V središču zanimanja zato ni obleka kot dejstvo, temveč oble-
ka kot svojevrstna družbena praksa, obleka kot utelešena aktivnost, pre-
ko katere šele vzpostavljamo modnost, ospoljenost, razredno pripadnost
itd. Skozi oblačenje torej ne komuniciramo le svoje modnosti, temveč se
skozenj in v njem razkrivajo širše družbene norme, skupinske pripadnosti
in umeščenosti v kolektive, npr. kako uprizarjamo moškost in ženskost,
kako uprizarjamo in utemeljujemo družbeno določene podobe telesne pri-
vlačnosti, nenazadnje se skozi oblačilne prakse uprizarjajo tudi razredne
232
