Page 234 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 234
zetek
njihovem neverjetnem transformativnem odrskem realizmu. Poanta pre-
obleke mozartovskih odrskih likov ni v golem razkazovanju razrednih, sta-
tusnih, spolnih, telesnih in drugih razlik v baročni, rokokojski ali klasici-
stični družbi, ki so predhodno vtisnjene v »pravo obleko«, torej v družbeno
konstitucijo in konstrukcijo obleke kot avtentičnega izvoda ali izvora vide-
za človeka, ampak v tem, da ima preobleka to moč, da vzpostavi družbene
kriterije obleke. To prevratno spoznanje pa antropomorfističen »modni«
imperativ v stilu fraze »obleka naredi človeka« osvetli v novi ideološki raz-
sežnosti, in sicer biblični razsežnosti »rajske mode«, ko gre za odnos med
modo in telesom, obleko in preobleko, obrazom in masko, osebo in slogom.
In Kotnik se za kratek trenutek zares analitsko spusti v biblični raj k Adamu
in Evi, da bi pokazal, da morda prvi oblečeni ljudje v prazgodovini s tem,
ko so investirali trud v pokrivanje površin telesa, niso realizirali samo »na-
ravnih potreb« ali jih sploh niso realizirali, ampak so želeli le komunicirati,
torej realizirati simbolno željo po uprizarjanju sebe v odnosu do drugih,
in je komunikacija vselej že bila ključna inherentna lastnost oblačilne kon-
stitucije človeka. Alegorično rečeno, človek se je v raju moral ne le obleči,
ampak tudi že preobleči, da bi lahko komuniciral z božjo instanco. S tem,
ko je začel z obleko komunicirati, pa je ustvaril tudi pogoje in potrebe za
kontinuirano preoblačenje. To je pomenilo simbolno rojstvo mode kot hi-
tro spreminjajočega se sistema menjavanja oblek oz. preoblačenja. Skratka,
ne le to, da biblični »modni« nasvet že predpiše logiko mode kot diskonti-
nuirane kontinuitete, ampak nam postreže tudi s prvo modno transgresijo
(Adam in Eva sta se morala namreč ne le obleči, ampak tudi že preobleči).
Iz bibličnega raja se avtor nato katapultira v obnebje socialistične mode,
da pokaže, kako imata rajska moda in socialistična moda v resnici skupen
mitološki problem, to je, da sta obe rezultat svojevrstnega antihistoričnega
zanikanja ali ovržbe predhodne mode. Drugače rečeno, obe sta specifična
ideološka konstrukta, utemeljena na kreacionizmu ex nihilo. Rajska moda
se v Bibliji vzpostavi kot moda, ki ne pozna prazgodovine človeškega obla-
čenja, socialistična moda se vzpostavi s popolnim prelomom v kontinuiteti
med predsocialistično in socialistično modo. Razdelava biblične, mitološke
in zgodovinske konstitucije mode avtorju omogoča, da svoj specifično ozek
interes za modo (vezan zlasti na pomen in vlogo transgresivne mode za
transspolne osebe) predela v širši razmislek teze, da se da z modo družbo
tudi resno misliti, ne le oblačiti.
Tako je vzpostavljen soliden analitski temelj za realističen razmislek gle-
de razvijanja trajnejših transgresivnih praks mišljenja, sporazumevanja,
oblačenja, utelešanja in ospoljanja, ki lahko pomagajo ozavestiti globljo
234
njihovem neverjetnem transformativnem odrskem realizmu. Poanta pre-
obleke mozartovskih odrskih likov ni v golem razkazovanju razrednih, sta-
tusnih, spolnih, telesnih in drugih razlik v baročni, rokokojski ali klasici-
stični družbi, ki so predhodno vtisnjene v »pravo obleko«, torej v družbeno
konstitucijo in konstrukcijo obleke kot avtentičnega izvoda ali izvora vide-
za človeka, ampak v tem, da ima preobleka to moč, da vzpostavi družbene
kriterije obleke. To prevratno spoznanje pa antropomorfističen »modni«
imperativ v stilu fraze »obleka naredi človeka« osvetli v novi ideološki raz-
sežnosti, in sicer biblični razsežnosti »rajske mode«, ko gre za odnos med
modo in telesom, obleko in preobleko, obrazom in masko, osebo in slogom.
In Kotnik se za kratek trenutek zares analitsko spusti v biblični raj k Adamu
in Evi, da bi pokazal, da morda prvi oblečeni ljudje v prazgodovini s tem,
ko so investirali trud v pokrivanje površin telesa, niso realizirali samo »na-
ravnih potreb« ali jih sploh niso realizirali, ampak so želeli le komunicirati,
torej realizirati simbolno željo po uprizarjanju sebe v odnosu do drugih,
in je komunikacija vselej že bila ključna inherentna lastnost oblačilne kon-
stitucije človeka. Alegorično rečeno, človek se je v raju moral ne le obleči,
ampak tudi že preobleči, da bi lahko komuniciral z božjo instanco. S tem,
ko je začel z obleko komunicirati, pa je ustvaril tudi pogoje in potrebe za
kontinuirano preoblačenje. To je pomenilo simbolno rojstvo mode kot hi-
tro spreminjajočega se sistema menjavanja oblek oz. preoblačenja. Skratka,
ne le to, da biblični »modni« nasvet že predpiše logiko mode kot diskonti-
nuirane kontinuitete, ampak nam postreže tudi s prvo modno transgresijo
(Adam in Eva sta se morala namreč ne le obleči, ampak tudi že preobleči).
Iz bibličnega raja se avtor nato katapultira v obnebje socialistične mode,
da pokaže, kako imata rajska moda in socialistična moda v resnici skupen
mitološki problem, to je, da sta obe rezultat svojevrstnega antihistoričnega
zanikanja ali ovržbe predhodne mode. Drugače rečeno, obe sta specifična
ideološka konstrukta, utemeljena na kreacionizmu ex nihilo. Rajska moda
se v Bibliji vzpostavi kot moda, ki ne pozna prazgodovine človeškega obla-
čenja, socialistična moda se vzpostavi s popolnim prelomom v kontinuiteti
med predsocialistično in socialistično modo. Razdelava biblične, mitološke
in zgodovinske konstitucije mode avtorju omogoča, da svoj specifično ozek
interes za modo (vezan zlasti na pomen in vlogo transgresivne mode za
transspolne osebe) predela v širši razmislek teze, da se da z modo družbo
tudi resno misliti, ne le oblačiti.
Tako je vzpostavljen soliden analitski temelj za realističen razmislek gle-
de razvijanja trajnejših transgresivnih praks mišljenja, sporazumevanja,
oblačenja, utelešanja in ospoljanja, ki lahko pomagajo ozavestiti globljo
234
