Page 236 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 236
zetek
lega, ampak so vse v resnici že tudi maškaradne lege (skratka, razlika med
modo, ki se »naravno« prilega, in maškarado je v tem, da se na maškara-
do gleda kot na nekaj performativno izvajanega, neavtentičnega, kamufla-
žnega, torej lažnega, medtem ko »naravna moda« v svoji realizaciji izgleda
povsem »spontano«, »avtentično«, trajno dano, nasebno, torej verodostoj-
no). Nato je to znanost doletel nov epistemološki premik, ki je šel v smeri
tega, da moda ni več tretirana zgolj kot oblačilna praksa, ampak tudi kot
(eksterna oz. komplementarna) telesna praksa (torej moda kot sredstvo za
transformacijo telesa). Medtem je ta znanost morala opraviti še z neprije-
tno epistemološko revizijo, po kateri moda ni zgolj zahodna kapitalistična
praksa, ampak občečloveška večkulturna in medkulturna praksa. In zdaj,
tudi s to knjigo navsezadnje, je ta znanost zaradi transspolnih, transge-
neracijskih, transkulturnih in drugovrstnih transgresivnih telesnih iden-
titet, ki čedalje prepričljiveje in neovrgljiveje vstopajo v naša vidna polja,
postavljena pred nov epistemološki izziv, da modo ne razume le kot eks-
terno oz. komplementarno telesno prakso (oblačilo kot nekaj, kar asistira
telesu, da se slednje lahko transformira), ampak kot interno aktivacijsko
telesno prakso (telo sámo kot spremenljiv, a specifično avtonomen meha-
nizem, ki brez pomoči mode zmore radikalno transformirati modo, ko se
ta pojavi na telesu oz. pride v stik s telesom; telesu zdravorazumsko resda
pripisujemo določene potenciale za transformacijo, a so telesne transfor-
macije večinoma že vnaprej zamišljene in sprejete zgolj ter samo v okviru
ortodoksnega reda tistih telesnih identitet, ki veljajo za trajne in nespre-
menljive danosti).
Za resnično doseganje tega novega epistemološkega preboja v koncep-
tualnem razumevanju konstitucije mode in njene oblačilne vloge pri po-
krivanju telesa bo bržčas treba opraviti še kaj več od izdaje neke knjige, v
kateri se en avtor sprašuje, »kako ljudje kaj napravimo z oblekami (in one
z nami)«, drugi pa obratno »kako obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)«.
Kljub temu ta knjiga lahko ponudi drzen, četudi omejen povod k preno-
vi lastnih pogledov oblečenega slehernika oz. slehernice. Diametralno na-
sprotno spraševanje, kaj počnemo z oblekami na eni strani in kaj obleke
počno z nami na drugi, ki ga avtorja demonstrirata v pričujoči študiji, zgolj
navidezno napeljuje, da gre za dve povsem različni in ločeni legi pojava:
moda oblači in slači; moda uteleša in razteleša; moda klasificira in dekla-
sificira; moda kolektivizira in individualizira; moda unificira in personali-
zira; moda esencializira in trivializira; moda naturalizira in kulturalizira;
moda normira in subvertira. Gre ne le za antagonistične, ampak tudi za
vzporedne procese: ko se oblačimo, se hkrati tudi razgaljamo; ko se obla-
236
lega, ampak so vse v resnici že tudi maškaradne lege (skratka, razlika med
modo, ki se »naravno« prilega, in maškarado je v tem, da se na maškara-
do gleda kot na nekaj performativno izvajanega, neavtentičnega, kamufla-
žnega, torej lažnega, medtem ko »naravna moda« v svoji realizaciji izgleda
povsem »spontano«, »avtentično«, trajno dano, nasebno, torej verodostoj-
no). Nato je to znanost doletel nov epistemološki premik, ki je šel v smeri
tega, da moda ni več tretirana zgolj kot oblačilna praksa, ampak tudi kot
(eksterna oz. komplementarna) telesna praksa (torej moda kot sredstvo za
transformacijo telesa). Medtem je ta znanost morala opraviti še z neprije-
tno epistemološko revizijo, po kateri moda ni zgolj zahodna kapitalistična
praksa, ampak občečloveška večkulturna in medkulturna praksa. In zdaj,
tudi s to knjigo navsezadnje, je ta znanost zaradi transspolnih, transge-
neracijskih, transkulturnih in drugovrstnih transgresivnih telesnih iden-
titet, ki čedalje prepričljiveje in neovrgljiveje vstopajo v naša vidna polja,
postavljena pred nov epistemološki izziv, da modo ne razume le kot eks-
terno oz. komplementarno telesno prakso (oblačilo kot nekaj, kar asistira
telesu, da se slednje lahko transformira), ampak kot interno aktivacijsko
telesno prakso (telo sámo kot spremenljiv, a specifično avtonomen meha-
nizem, ki brez pomoči mode zmore radikalno transformirati modo, ko se
ta pojavi na telesu oz. pride v stik s telesom; telesu zdravorazumsko resda
pripisujemo določene potenciale za transformacijo, a so telesne transfor-
macije večinoma že vnaprej zamišljene in sprejete zgolj ter samo v okviru
ortodoksnega reda tistih telesnih identitet, ki veljajo za trajne in nespre-
menljive danosti).
Za resnično doseganje tega novega epistemološkega preboja v koncep-
tualnem razumevanju konstitucije mode in njene oblačilne vloge pri po-
krivanju telesa bo bržčas treba opraviti še kaj več od izdaje neke knjige, v
kateri se en avtor sprašuje, »kako ljudje kaj napravimo z oblekami (in one
z nami)«, drugi pa obratno »kako obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)«.
Kljub temu ta knjiga lahko ponudi drzen, četudi omejen povod k preno-
vi lastnih pogledov oblečenega slehernika oz. slehernice. Diametralno na-
sprotno spraševanje, kaj počnemo z oblekami na eni strani in kaj obleke
počno z nami na drugi, ki ga avtorja demonstrirata v pričujoči študiji, zgolj
navidezno napeljuje, da gre za dve povsem različni in ločeni legi pojava:
moda oblači in slači; moda uteleša in razteleša; moda klasificira in dekla-
sificira; moda kolektivizira in individualizira; moda unificira in personali-
zira; moda esencializira in trivializira; moda naturalizira in kulturalizira;
moda normira in subvertira. Gre ne le za antagonistične, ampak tudi za
vzporedne procese: ko se oblačimo, se hkrati tudi razgaljamo; ko se obla-
236
