Page 233 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 233
Povzetek
in statusne pripadnosti, vse našteto pa kaže na družbene ortodoksije, to-
rej na nenehno potrebo posameznikov po medsebojnem razločevanju in
vključevanju ter napore in tudi odpore posameznikov, da bi ustrezali vna-
prej pripisanim in predpisanim kategorijam. Situacije in dejanske prakse,
v katerih posamezniki prestopajo uveljavljene kategorije, ne govorijo to-
liko o posameznikih, temveč kažejo na arbitrarno določen status samih
meja, kažejo na konstruiranost pojmovnih kategorij ustreznosti, normal-
nosti, primernosti, privlačnosti, okusnosti. V zaključku besedilo izposta-
vi, da so vse posameznikove prakse – ker so prakse – enako pomenljive
in relevantne, četudi niso enako funkcionalne. Etiketiranje ali odrivanje
določenih praks kot trivialnih, površnih ali neracionalnih, torej potreba
po degradaciji in zaničevanju določenih (modnih) praks je v prvi vrsti po-
skus (samo)zaslepitve, poskus kreiranja vtisa, da obstajajo pomembne in
nepomembne prakse. Prizadevanje posameznika po enovitosti, prizadeva-
nje po izvajanju domnevno pomembnih praks in potreba po sistematičnem
razvrednotenju drugih praks kot nepomembnih zlasti kažejo na temeljno
konstruiranost in kostumiranost vseh praks. Nobena komunikacijska pra-
ksa, tudi oblačenje, torej ne odraža, da gre za »naravno stanje«, temveč v
komunikaciji in skozi komunikacijo šele konstruiramo »naravnost« stvari.
Vse naše komunikacijske prakse so torej svojevrstne »maškarade«; razli-
ka je le v tem, da so ene družbeno prepoznane kot ustrezne in primerne,
druge pa zaradi prekoračenja norm kot neustrezne. Spoznanje o lastni kon-
struiranosti in »maškaradnosti« je, tako Praprotnik, osnovni predpogoj za
celovitejše razumevanje posameznika in njegove vpetosti v kolektive. Je
tudi izhodišče za nadaljnje raziskovanje lastnih ponotranjenih ortodoksij
in vstopna točka za drugačno razumevanje lastnih praks.
Kotnik v ospredje svojega premišljanja postavlja transgresivno modo.
Vanjo vstopi skozi problematizacijo znane in oguljene fraze »obleka naredi
človeka«, za katero se zdi, da nas kot nekakšna folklorna »modna zapoved«
iz neopredeljene davnine nezavedno ali vsaj kontinuirano latentno sprem-
lja in vsakodnevno opominja na to, da ne pozabimo, v kaj smo oblečeni,
bi morali biti oblečeni ali naj bi bili oblečeni. Cilj tega premisleka je poka-
zati, da ima »naravno stanje« obleke v resnici mitološki ali vsaj psevdomi-
tološki izvor, torej svoje kulturno ozadje, svojo družbeno skonstruiranost,
svojo zgodovino oblačenja in preoblačenja, in ne zgolj ali samo ali sploh
ne svoje naravne nujnosti, primordialnega temelja ali perenialnega znača-
ja. Ni presenetljivo, da se avtor, ki sicer raziskuje tudi opero, za slikovito
ponazoritev tega kulturalističnega problema najprej zateče k Mozartovim
operam 18. stoletja kot primeru eksemplarične komedije preoblek v vsem
233
in statusne pripadnosti, vse našteto pa kaže na družbene ortodoksije, to-
rej na nenehno potrebo posameznikov po medsebojnem razločevanju in
vključevanju ter napore in tudi odpore posameznikov, da bi ustrezali vna-
prej pripisanim in predpisanim kategorijam. Situacije in dejanske prakse,
v katerih posamezniki prestopajo uveljavljene kategorije, ne govorijo to-
liko o posameznikih, temveč kažejo na arbitrarno določen status samih
meja, kažejo na konstruiranost pojmovnih kategorij ustreznosti, normal-
nosti, primernosti, privlačnosti, okusnosti. V zaključku besedilo izposta-
vi, da so vse posameznikove prakse – ker so prakse – enako pomenljive
in relevantne, četudi niso enako funkcionalne. Etiketiranje ali odrivanje
določenih praks kot trivialnih, površnih ali neracionalnih, torej potreba
po degradaciji in zaničevanju določenih (modnih) praks je v prvi vrsti po-
skus (samo)zaslepitve, poskus kreiranja vtisa, da obstajajo pomembne in
nepomembne prakse. Prizadevanje posameznika po enovitosti, prizadeva-
nje po izvajanju domnevno pomembnih praks in potreba po sistematičnem
razvrednotenju drugih praks kot nepomembnih zlasti kažejo na temeljno
konstruiranost in kostumiranost vseh praks. Nobena komunikacijska pra-
ksa, tudi oblačenje, torej ne odraža, da gre za »naravno stanje«, temveč v
komunikaciji in skozi komunikacijo šele konstruiramo »naravnost« stvari.
Vse naše komunikacijske prakse so torej svojevrstne »maškarade«; razli-
ka je le v tem, da so ene družbeno prepoznane kot ustrezne in primerne,
druge pa zaradi prekoračenja norm kot neustrezne. Spoznanje o lastni kon-
struiranosti in »maškaradnosti« je, tako Praprotnik, osnovni predpogoj za
celovitejše razumevanje posameznika in njegove vpetosti v kolektive. Je
tudi izhodišče za nadaljnje raziskovanje lastnih ponotranjenih ortodoksij
in vstopna točka za drugačno razumevanje lastnih praks.
Kotnik v ospredje svojega premišljanja postavlja transgresivno modo.
Vanjo vstopi skozi problematizacijo znane in oguljene fraze »obleka naredi
človeka«, za katero se zdi, da nas kot nekakšna folklorna »modna zapoved«
iz neopredeljene davnine nezavedno ali vsaj kontinuirano latentno sprem-
lja in vsakodnevno opominja na to, da ne pozabimo, v kaj smo oblečeni,
bi morali biti oblečeni ali naj bi bili oblečeni. Cilj tega premisleka je poka-
zati, da ima »naravno stanje« obleke v resnici mitološki ali vsaj psevdomi-
tološki izvor, torej svoje kulturno ozadje, svojo družbeno skonstruiranost,
svojo zgodovino oblačenja in preoblačenja, in ne zgolj ali samo ali sploh
ne svoje naravne nujnosti, primordialnega temelja ali perenialnega znača-
ja. Ni presenetljivo, da se avtor, ki sicer raziskuje tudi opero, za slikovito
ponazoritev tega kulturalističnega problema najprej zateče k Mozartovim
operam 18. stoletja kot primeru eksemplarične komedije preoblek v vsem
233
