Page 235 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 235
Povzetek
kulturno resnico obleke, v katero smo se tako »naravno« odeli. Kritično
presojo dolge tradicije, vtkane v frazo »obleka naredi človeka«, podpira-
jo nekatere relevantne sociološke, filozofske, antropološke, kulturološke,
semiološke, lingvistične in komunikološke teorije, katerih spoznavni in
epistemološki uvidi opolnomočijo aplikacijo koncepta transgresije na tri
korelacijske pojave: modo (natančneje spol mode), telo (natančneje telo
obleke) in komuniciranje (natančneje komunicirajočo modo). Nadalje se
avtor sprašuje, kaj je transgresivna moda, kaj v modi sploh prekoračeva-
ti in zakaj so modne transgresije relevantne. Odgovori niso niti enostavni
niti enoznačni, niso pa tudi nemogoči in povsem neodvisni od nas kot po-
sameznikov, četudi večina našega vsakodnevnega oblačenja izhaja, kakor
trdi avtor, iz oblačenja za kolektive. Od tod tudi precej foucaultevska teza,
da je treba biopolitiko mode arheologizirati. In tu besedilo spet postreže
z nekaterimi zgodovinskimi zgledi, zaradi katerih lažje razumemo vztraja-
nje pri tezi, da transgresija v modi ne bi bila potrebna, če ne bi bilo modnih
ortodoksij. Te so namreč tiste, ki v obliki nasvetov, zapovedi, doktrin in
dogem modnih dominacij, rečeno bourdieujevsko, strukturirajo tako pro-
ducentske kakor konzumentske prakse modnega polja in določajo vsakdan
našega oblačenja kot bolj ali manj posrečenega maškaranja. Za večji del te-
ga, kako napravimo kaj z oblekami, pa tudi tega, kako obleke naredijo kaj
z nami in iz nas, bi nemara še najbolje veljala naslednja Sartrova krilati-
ca: smo tisto, kar naredimo iz tega, kar so drugi hoteli narediti iz nas. V
parafrazi Sartrove krilatice za namen kritike homogenizirajočega in unifi-
cirajočega modnega kolektivizma rečeno: kot posamezni družbeni agensi
smo tisto, kar naredimo iz tega, kar so kolektivi in družbe hotele narediti
iz nas. V tem smislu Kotnik z zaključno antropologijo lastne družbene ko-
že ne pusti veliko dolga do lastnega (ne)prekoračevanja modnih in drugih
ortodoksij, ko vzpostavi avtoetnografski diskurz pripovedi lastne življenj-
ske zgodbe in alodoksnega položaja v heterodoksnem boju zoper modne
ter druge ortodoksije na individualni ravni. Prispevek ni le nekakšen ma-
nifest za transgresivno modo, ampak še bolj manifest za legitimacijo ne le
modne, ampak sleherne človeške drugačnosti in edinstvenosti.
Znanost o oblačenju in modi je pred desetletji potrebovala korenit epi-
stemološki prelom, da oblačilo ne bi bilo več razumljeno zgolj kot materi-
alni artefakt, ampak kot simbolna praksa. Nato je ta znanost potrebovala
nov globok epistemološki rez v razumevanje in sprejemanje dejstva, da mo-
da ni samo ekskluzivna, ampak pravzaprav vsakdanja praksa. Zatem se je
ta znanost morala soočiti z novo drzno epistemološko transgresijo, zara-
di katere nobena naša vsakdanja oblačilna praksa ni več naravna oblačilna
235
kulturno resnico obleke, v katero smo se tako »naravno« odeli. Kritično
presojo dolge tradicije, vtkane v frazo »obleka naredi človeka«, podpira-
jo nekatere relevantne sociološke, filozofske, antropološke, kulturološke,
semiološke, lingvistične in komunikološke teorije, katerih spoznavni in
epistemološki uvidi opolnomočijo aplikacijo koncepta transgresije na tri
korelacijske pojave: modo (natančneje spol mode), telo (natančneje telo
obleke) in komuniciranje (natančneje komunicirajočo modo). Nadalje se
avtor sprašuje, kaj je transgresivna moda, kaj v modi sploh prekoračeva-
ti in zakaj so modne transgresije relevantne. Odgovori niso niti enostavni
niti enoznačni, niso pa tudi nemogoči in povsem neodvisni od nas kot po-
sameznikov, četudi večina našega vsakodnevnega oblačenja izhaja, kakor
trdi avtor, iz oblačenja za kolektive. Od tod tudi precej foucaultevska teza,
da je treba biopolitiko mode arheologizirati. In tu besedilo spet postreže
z nekaterimi zgodovinskimi zgledi, zaradi katerih lažje razumemo vztraja-
nje pri tezi, da transgresija v modi ne bi bila potrebna, če ne bi bilo modnih
ortodoksij. Te so namreč tiste, ki v obliki nasvetov, zapovedi, doktrin in
dogem modnih dominacij, rečeno bourdieujevsko, strukturirajo tako pro-
ducentske kakor konzumentske prakse modnega polja in določajo vsakdan
našega oblačenja kot bolj ali manj posrečenega maškaranja. Za večji del te-
ga, kako napravimo kaj z oblekami, pa tudi tega, kako obleke naredijo kaj
z nami in iz nas, bi nemara še najbolje veljala naslednja Sartrova krilati-
ca: smo tisto, kar naredimo iz tega, kar so drugi hoteli narediti iz nas. V
parafrazi Sartrove krilatice za namen kritike homogenizirajočega in unifi-
cirajočega modnega kolektivizma rečeno: kot posamezni družbeni agensi
smo tisto, kar naredimo iz tega, kar so kolektivi in družbe hotele narediti
iz nas. V tem smislu Kotnik z zaključno antropologijo lastne družbene ko-
že ne pusti veliko dolga do lastnega (ne)prekoračevanja modnih in drugih
ortodoksij, ko vzpostavi avtoetnografski diskurz pripovedi lastne življenj-
ske zgodbe in alodoksnega položaja v heterodoksnem boju zoper modne
ter druge ortodoksije na individualni ravni. Prispevek ni le nekakšen ma-
nifest za transgresivno modo, ampak še bolj manifest za legitimacijo ne le
modne, ampak sleherne človeške drugačnosti in edinstvenosti.
Znanost o oblačenju in modi je pred desetletji potrebovala korenit epi-
stemološki prelom, da oblačilo ne bi bilo več razumljeno zgolj kot materi-
alni artefakt, ampak kot simbolna praksa. Nato je ta znanost potrebovala
nov globok epistemološki rez v razumevanje in sprejemanje dejstva, da mo-
da ni samo ekskluzivna, ampak pravzaprav vsakdanja praksa. Zatem se je
ta znanost morala soočiti z novo drzno epistemološko transgresijo, zara-
di katere nobena naša vsakdanja oblačilna praksa ni več naravna oblačilna
235
