Page 237 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 237
Povzetek
čimo zase, se hkrati potapljamo v oblačenju za druge; ko modo odrivamo
od sebe kot nekaj površnega, se v resnici še bolj samozaslepimo za naše
domnevne globine.
Čeprav je v ospredju knjige poigravanje s teoretskimi perspektivami in
preigravanje interpretativnih pozicij, se vendarle zdi, da vsa ta intelektual-
na vaja aktivno vabi bralca/-ko, da se eksplicitno vpraša: zakaj se oblačim
tako, kakor se oblačim; v kaj bi se preoblekel/-la, pa si tega ne upam stori-
ti; v kaj sem pravzaprav oblečen/-a, ko se oblečem; me naredi obleka ali jaz
naredim obleko; se oblačim zase ali za druge; ipd. V tej knjigi boste nema-
ra naleteli na odgovore, ne da bi si zastavili vprašanja zanje. Morda boste
našli odgovore na vprašanja, ki si jih niste bili pripravljeni zastaviti. Mor-
da boste poleg odgovorov zase oblikovali še več novih vprašanj. In morda
boste že jutri zjutraj pripravljeni obleči nekaj, česar pred tem ne bi nikoli.
Kolikokrat se zares ovemo, da ko nase vsak dan navlečemo neke cunje,
pravzaprav svoje lastne cunje – pa naj to storimo zavestno ali nezavedno,
strateško ali avtomatično –, in z njimi odhitimo v dan, prav v dejanju te
manifestne avtoprodukcije sebe v resnici iz sebe ustvarjamo hodeče zasto-
pnike partikularnih mikrokozmosov najdrobnejših instantnih oblačilnih
gest na eni strani in istočasno hodeče dediče obsežnih svetov najdolgoži-
vejših hegemonij na drugi. Modne ortodoksije zatorej nikoli niso zgolj in
samo »modne«, torej oblačilne, tekstilne, krpaste, površinske, prekrivne,
četudi se njihovi dominantni režimi odvijajo pretežno na površini kože te-
les. Zatorej tudi modne transgresije nikoli niso ekskluzivno modne, tudi
ko se zanje zdi, da z njimi prvenstveno izzivamo ali prekoračujemo mo-
dne ortodoksije. Te transgresije so tudi telesne, spolne, statusne, razredne,
ekonomske in drugovrstne. To posebej poudarjava v izogib prehitrega ra-
zumevanja najinih pozicij do obravnavane tematike kot pozicij nekakšnega
modnega redukcionizma. Tudi ko nama na tematizacijski ravni gre »zgolj«
za modo, nama v resnici ne gre za golo modo, ampak za tisto, kar je mogo-
če z modo narediti, doseči, preseči, pretvoriti v njen modni, psevdomodni,
antimodni in celo nemodni presežek, skratka v več kot modo.
237
čimo zase, se hkrati potapljamo v oblačenju za druge; ko modo odrivamo
od sebe kot nekaj površnega, se v resnici še bolj samozaslepimo za naše
domnevne globine.
Čeprav je v ospredju knjige poigravanje s teoretskimi perspektivami in
preigravanje interpretativnih pozicij, se vendarle zdi, da vsa ta intelektual-
na vaja aktivno vabi bralca/-ko, da se eksplicitno vpraša: zakaj se oblačim
tako, kakor se oblačim; v kaj bi se preoblekel/-la, pa si tega ne upam stori-
ti; v kaj sem pravzaprav oblečen/-a, ko se oblečem; me naredi obleka ali jaz
naredim obleko; se oblačim zase ali za druge; ipd. V tej knjigi boste nema-
ra naleteli na odgovore, ne da bi si zastavili vprašanja zanje. Morda boste
našli odgovore na vprašanja, ki si jih niste bili pripravljeni zastaviti. Mor-
da boste poleg odgovorov zase oblikovali še več novih vprašanj. In morda
boste že jutri zjutraj pripravljeni obleči nekaj, česar pred tem ne bi nikoli.
Kolikokrat se zares ovemo, da ko nase vsak dan navlečemo neke cunje,
pravzaprav svoje lastne cunje – pa naj to storimo zavestno ali nezavedno,
strateško ali avtomatično –, in z njimi odhitimo v dan, prav v dejanju te
manifestne avtoprodukcije sebe v resnici iz sebe ustvarjamo hodeče zasto-
pnike partikularnih mikrokozmosov najdrobnejših instantnih oblačilnih
gest na eni strani in istočasno hodeče dediče obsežnih svetov najdolgoži-
vejših hegemonij na drugi. Modne ortodoksije zatorej nikoli niso zgolj in
samo »modne«, torej oblačilne, tekstilne, krpaste, površinske, prekrivne,
četudi se njihovi dominantni režimi odvijajo pretežno na površini kože te-
les. Zatorej tudi modne transgresije nikoli niso ekskluzivno modne, tudi
ko se zanje zdi, da z njimi prvenstveno izzivamo ali prekoračujemo mo-
dne ortodoksije. Te transgresije so tudi telesne, spolne, statusne, razredne,
ekonomske in drugovrstne. To posebej poudarjava v izogib prehitrega ra-
zumevanja najinih pozicij do obravnavane tematike kot pozicij nekakšnega
modnega redukcionizma. Tudi ko nama na tematizacijski ravni gre »zgolj«
za modo, nama v resnici ne gre za golo modo, ampak za tisto, kar je mogo-
če z modo narediti, doseči, preseči, pretvoriti v njen modni, psevdomodni,
antimodni in celo nemodni presežek, skratka v več kot modo.
237
