Page 17 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 17
»Nič več se nista videla na sveti«
premislekom generalizacijskih izjav v tekstu in njihovih zvez z drugimi av-
torjevimi deli, je vodila do razkritja vsebinsko palimpsestne plasti – ali vsaj
njenih obrisov. Lahko bi rekli, da so romantični umetniki z vsebinskimi pa-
ralelami ustvarili nekaj, ker bi bilo mogoče imenovati alegorem.
Byronska pripoved v verzih, v kateri so bile v izpovednih plasteh bliži-
ne zakrite z bodisi prostorsko (»turške« poeme) bodisi časovno distanco
(»Parizina«), je vznemirila številne evropske ustvarjalce. Nekateri avtorji
so jo skušali kar najverodostojneje homologizirati v svojih opusih, drugi
pa so jo vzeli predvsem kot pobudni impulz za lastna nadaljnja iskanja.
Prešeren je s trudom za poslovenitev »Parizine« pokazal (1969, 236–246),
da prva možnost v njegovi izvirni tvornosti preprosto ne prihaja v poštev.
Čisto paradigmo lorda Byrona, ki zanj ni bil pomemben samo kot pesnik,
temveč tudi politično, s filhelenizmom – na to opozarjajo skozi »datacijo«
sporočene neverske dimenzije napisa za veliki zvon pri svetem Joštu (str.
273)³ –, je v njegovem opusu zastopal prevod, tj. prenos iz enega jezika v
drugega v merilu 1 : 1.⁴ Krst pri Savici je vsekakor v drugi coni. Delo poprej-
šnjega avtorja je pobuda za izvirno ustvarjalnost, ki pa se od nje potem
opazno oddaljuje. Prešernova verzna pripoved je tako izrecno prispodo-
ba oz. prikrit izpovedni tekst. O tem govori posvetilni sonet, ki opozarja
na vzporednost – oz. celo podvojevanje – Črtomirjevega razpoloženja (str.
178). Bralec pesnitve je opozorjen, da je to enako avtorjevemu. Pesnitev
se tako spogleduje tudi z vstopom v cono egodokumenta, pri čemer pa ne
opušča literarnosti. Tudi vključitev Krsta pri Savici v večjo in višjo celoto, v
izjemno premišljeno Knjigo, ki je enciklopedija pesnikovega razumevanja
sveta, opozarja na osebnoizpovedne plasti te poeme. Slednja je značilno
postavljena v sklep Poezij. Takšno izpostavljeno mesto ima posebno sporo-
čilno težo. Gre za amalgamirano avtorjevo sintezo.
³ Datacijski podatek je leto pomorske bitke pri Navarinu, ki je zapečatila usodo osmanske
oblasti nad južnimi predeli Grčije.
⁴ Samo po sebi se zastavlja vprašanje, katera Byronova dela je Prešeren poznal. Starejša znan-
stvena literatura omenja, da je imel prvak slovenskih pesnikov Angleževa Izbrana dela, ki
so izšla v Frankfurtu ob Majni v letih 1832–1834 (Kidrič 1938, ccxcv i i i). Navedene letnice
nosi pet zvezkov Byronovih (in Moorovih) spisov, ki so izšli pri založniku Heinrichu Ludwi-
gu Brönnerju. Le prvi del te edicije, ki je vseboval pesnitev »Beppo« in ep »Don Juan«, je izšel
leta zunaj omenjenega časovnega okna, že leta 1831. Prešeren je v svoji knjižnici vsekakor
imel drugi zvezek (1832) z »Romanji grofiča Harolda«, s Turškimi povestmi, »Parizino« in z
»Mazeppo« (gl. »Literarische Anzeigen« 1834, 200). Tretji zvezek (1832) je vseboval »Otok«,
»Dantejevo prerokbo«, »Manfreda«, »Kaina«, »Nebesa in Zemljo« ter še nekaj drugih del,
četrti (1833) Moorovo biografijo lorda Byrona, peti in šesti (1834) pa pisma in dnevnike ter
zapise pesnikovih pogovorov.
15
premislekom generalizacijskih izjav v tekstu in njihovih zvez z drugimi av-
torjevimi deli, je vodila do razkritja vsebinsko palimpsestne plasti – ali vsaj
njenih obrisov. Lahko bi rekli, da so romantični umetniki z vsebinskimi pa-
ralelami ustvarili nekaj, ker bi bilo mogoče imenovati alegorem.
Byronska pripoved v verzih, v kateri so bile v izpovednih plasteh bliži-
ne zakrite z bodisi prostorsko (»turške« poeme) bodisi časovno distanco
(»Parizina«), je vznemirila številne evropske ustvarjalce. Nekateri avtorji
so jo skušali kar najverodostojneje homologizirati v svojih opusih, drugi
pa so jo vzeli predvsem kot pobudni impulz za lastna nadaljnja iskanja.
Prešeren je s trudom za poslovenitev »Parizine« pokazal (1969, 236–246),
da prva možnost v njegovi izvirni tvornosti preprosto ne prihaja v poštev.
Čisto paradigmo lorda Byrona, ki zanj ni bil pomemben samo kot pesnik,
temveč tudi politično, s filhelenizmom – na to opozarjajo skozi »datacijo«
sporočene neverske dimenzije napisa za veliki zvon pri svetem Joštu (str.
273)³ –, je v njegovem opusu zastopal prevod, tj. prenos iz enega jezika v
drugega v merilu 1 : 1.⁴ Krst pri Savici je vsekakor v drugi coni. Delo poprej-
šnjega avtorja je pobuda za izvirno ustvarjalnost, ki pa se od nje potem
opazno oddaljuje. Prešernova verzna pripoved je tako izrecno prispodo-
ba oz. prikrit izpovedni tekst. O tem govori posvetilni sonet, ki opozarja
na vzporednost – oz. celo podvojevanje – Črtomirjevega razpoloženja (str.
178). Bralec pesnitve je opozorjen, da je to enako avtorjevemu. Pesnitev
se tako spogleduje tudi z vstopom v cono egodokumenta, pri čemer pa ne
opušča literarnosti. Tudi vključitev Krsta pri Savici v večjo in višjo celoto, v
izjemno premišljeno Knjigo, ki je enciklopedija pesnikovega razumevanja
sveta, opozarja na osebnoizpovedne plasti te poeme. Slednja je značilno
postavljena v sklep Poezij. Takšno izpostavljeno mesto ima posebno sporo-
čilno težo. Gre za amalgamirano avtorjevo sintezo.
³ Datacijski podatek je leto pomorske bitke pri Navarinu, ki je zapečatila usodo osmanske
oblasti nad južnimi predeli Grčije.
⁴ Samo po sebi se zastavlja vprašanje, katera Byronova dela je Prešeren poznal. Starejša znan-
stvena literatura omenja, da je imel prvak slovenskih pesnikov Angleževa Izbrana dela, ki
so izšla v Frankfurtu ob Majni v letih 1832–1834 (Kidrič 1938, ccxcv i i i). Navedene letnice
nosi pet zvezkov Byronovih (in Moorovih) spisov, ki so izšli pri založniku Heinrichu Ludwi-
gu Brönnerju. Le prvi del te edicije, ki je vseboval pesnitev »Beppo« in ep »Don Juan«, je izšel
leta zunaj omenjenega časovnega okna, že leta 1831. Prešeren je v svoji knjižnici vsekakor
imel drugi zvezek (1832) z »Romanji grofiča Harolda«, s Turškimi povestmi, »Parizino« in z
»Mazeppo« (gl. »Literarische Anzeigen« 1834, 200). Tretji zvezek (1832) je vseboval »Otok«,
»Dantejevo prerokbo«, »Manfreda«, »Kaina«, »Nebesa in Zemljo« ter še nekaj drugih del,
četrti (1833) Moorovo biografijo lorda Byrona, peti in šesti (1834) pa pisma in dnevnike ter
zapise pesnikovih pogovorov.
15
