Page 128 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 128
enziji
dnim naslovom »›Nič več se nista videla na sveti‹« poudari, da je povest
v verzih, kar Krst pri Savici je, najprimernejša za izražanje aktualnih lite-
rarnih idealov. Na pronicljiv način opredeli verzno pripoved, tj. »izrecna
prispodoba oz. prikrit izpovedni tekst«. Zanimiva je upodobitev duhovne
podobe Bogomile, ki prikazuje možnost za upanje srečne zagrobne priho-
dnosti, kar je vsekakor drugače kot pri pesnikovem dojemanju sreče, pa
tudi Bogomilino upanje se ne sklada s Črtomirjevim. Prešeren dopolnjuje
tip Byronove verzne pripovedi v »smeri poudarjanja večravenskega teks-
ta«, kar je razvidno v posvetilnem sonetu Matiju Čopu. Grdina razpravlja
tudi o Prešernovem poznavanju utemeljitelja verzne povesti lorda Byrona
v romantiki in odpira možnosti inovativne recepcije duhovnih razsežnosti
pesnitve.
Ernest Ženko se v prispevku »Razlika in totaliteta: Krst pri Savici kot kon-
stutitivni mit« sprašuje prav o smiselnosti takšnega mita, opozarja tudi, da
se filozofsko čudenje v sodobnem času lahko sprevrže »v strah pred grožnjo
v obliki strahu pred nacionalizmom«. V svoji razpravi se Ženko med dru-
gim navezuje na temeljno filozofsko delo v romantiki, Heglovo Fenomeno-
logijo duha; tako v tem duhu Krst opredeli kot razvoj duha nekega naroda.
Hegel nesrečno zavest povezuje s srednjeveškim krščanstvom, prav tako
Prešeren. Njegov Črtomir namreč postane dvomeč kristjan. V sklepnem
delu avtor zastavi provokativno vprašanje, in sicer: če je Krst pri Savici ute-
meljitveni mit, ki reproducira stanje nesrečne zavesti, ki ohranja nesrečni
narodni značaj, zakaj pri njem sploh vztrajamo?
Prispevek »Sveti Jean je/ni Črtomir pogan« Marcella Potocca v prvem
delu izhaja iz opredelitev Krsta prešernoslovcev Slodnjaka, Paternuja, Ko-
sa in Juvana. Izhajajoč iz ugotovitev nekaterih njihovih razprav in težav ob
interpretaciji avtor strne, da nacionalni in katoliški diskurz v Krstu nista
v harmoničnem, temveč v opozicijskem razmerju. V nadaljevanju Krst pri-
merja z delom Brebeuf and his Brethren kanadskega avtorja E. J. Pratta, ki je
nastalo v podobnih okoliščinah kot Prešernova pesnitev. Prattova pesnitev
upoveduje konfliktne perspektive katolištva, protestantstva in staroselcev,
slednji so predstavljeni kot hierarhično nižji, »potlačeni diskurz«. Pri pri-
merjavi med obema pesnitvama pa Potocco ugotavlja temeljno razliko med
obema, ki se kaže v odnosu do krščanstva. Tako se pri Prešernu zastavlja
dvom oz. nejasnost pri motivaciji za Črtomirjev in Bogomilin prevzem kr-
ščanstva, medtem ko pri Prattu ni bilo zaželjeno ustvarjati ambivalence in
dvoma do katoliške interpretacije.
Meta Lavrič in Vita Poštuvan v prispevku »Zakaj Črtomir ne umre? Pre-
prečevanje samomora po Prešernu« pišeta, da Krst ponuja tudi vsebine sa-
126
dnim naslovom »›Nič več se nista videla na sveti‹« poudari, da je povest
v verzih, kar Krst pri Savici je, najprimernejša za izražanje aktualnih lite-
rarnih idealov. Na pronicljiv način opredeli verzno pripoved, tj. »izrecna
prispodoba oz. prikrit izpovedni tekst«. Zanimiva je upodobitev duhovne
podobe Bogomile, ki prikazuje možnost za upanje srečne zagrobne priho-
dnosti, kar je vsekakor drugače kot pri pesnikovem dojemanju sreče, pa
tudi Bogomilino upanje se ne sklada s Črtomirjevim. Prešeren dopolnjuje
tip Byronove verzne pripovedi v »smeri poudarjanja večravenskega teks-
ta«, kar je razvidno v posvetilnem sonetu Matiju Čopu. Grdina razpravlja
tudi o Prešernovem poznavanju utemeljitelja verzne povesti lorda Byrona
v romantiki in odpira možnosti inovativne recepcije duhovnih razsežnosti
pesnitve.
Ernest Ženko se v prispevku »Razlika in totaliteta: Krst pri Savici kot kon-
stutitivni mit« sprašuje prav o smiselnosti takšnega mita, opozarja tudi, da
se filozofsko čudenje v sodobnem času lahko sprevrže »v strah pred grožnjo
v obliki strahu pred nacionalizmom«. V svoji razpravi se Ženko med dru-
gim navezuje na temeljno filozofsko delo v romantiki, Heglovo Fenomeno-
logijo duha; tako v tem duhu Krst opredeli kot razvoj duha nekega naroda.
Hegel nesrečno zavest povezuje s srednjeveškim krščanstvom, prav tako
Prešeren. Njegov Črtomir namreč postane dvomeč kristjan. V sklepnem
delu avtor zastavi provokativno vprašanje, in sicer: če je Krst pri Savici ute-
meljitveni mit, ki reproducira stanje nesrečne zavesti, ki ohranja nesrečni
narodni značaj, zakaj pri njem sploh vztrajamo?
Prispevek »Sveti Jean je/ni Črtomir pogan« Marcella Potocca v prvem
delu izhaja iz opredelitev Krsta prešernoslovcev Slodnjaka, Paternuja, Ko-
sa in Juvana. Izhajajoč iz ugotovitev nekaterih njihovih razprav in težav ob
interpretaciji avtor strne, da nacionalni in katoliški diskurz v Krstu nista
v harmoničnem, temveč v opozicijskem razmerju. V nadaljevanju Krst pri-
merja z delom Brebeuf and his Brethren kanadskega avtorja E. J. Pratta, ki je
nastalo v podobnih okoliščinah kot Prešernova pesnitev. Prattova pesnitev
upoveduje konfliktne perspektive katolištva, protestantstva in staroselcev,
slednji so predstavljeni kot hierarhično nižji, »potlačeni diskurz«. Pri pri-
merjavi med obema pesnitvama pa Potocco ugotavlja temeljno razliko med
obema, ki se kaže v odnosu do krščanstva. Tako se pri Prešernu zastavlja
dvom oz. nejasnost pri motivaciji za Črtomirjev in Bogomilin prevzem kr-
ščanstva, medtem ko pri Prattu ni bilo zaželjeno ustvarjati ambivalence in
dvoma do katoliške interpretacije.
Meta Lavrič in Vita Poštuvan v prispevku »Zakaj Črtomir ne umre? Pre-
prečevanje samomora po Prešernu« pišeta, da Krst ponuja tudi vsebine sa-
126
