Page 126 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 126
enziji
Vdanost v usodo tako razlagata tudi kot funkcionalen način soočanja z re-
alnostjo, ki Črtomirja ohranja pri življenju.
Drugi del monografije se posveti komparativističnemu pristopu, ki ga je
ubralo že Potoccovo poglavje iz prvega dela, saj sta Krst in Prešeren vse do
konca monografije obravnavana z gledišča drugih avtorjev in književno-
sti. Dve poglavji Prešerna obravnavata v odnosu do italijanske oziroma do
romanskih književnosti. V poglavju z naslovom »›. . . kreposti, znanju naj
bi vi služili‹: Dantejeve sledi v poeziji Franceta Prešerna« Jadranka Cergol
raziskuje literarne in duhovne vezi, ki povezujejo Prešerna z Dantejem, ter
opozarja na njuno skupno vnemo pri uveljavljanju maternega jezika in po-
dobnost v reprezentaciji osrednjih ženskih likov Božanske komedije in Krsta
pri Savici. Italiji se posveča tudi poglavje Mirana Košute (»Italijanski krst
Krsta: ob 70-letnici prvega italijanskega verznega prevoda Prešernove pe-
snitve«), le da v obrnjeni smeri. Košuta opozarja na določeno prezrto oble-
tnico, namreč na sedemdeseto obletnico prvega (delnega) prevoda Krsta v
italijanščino. Prevod je ustvaril italijanski slavist in slovenist Luigi Salvini,
Košuta pa s prevodoslovno analizo opozori na značilnosti Salvinijeve pre-
vodne strategije, zlasti na komunikativno-pomensko zvestobo izvirniku,
in natančno analizira odzive na prevod v slovenskem literarnem polju ter
njegovo recepcijo v Italiji.
Monografijo skleneta poglavji, ki Prešerna povezujeta z bolj oddaljenimi
književnostmi, v marsičem pa tudi z drugačnimi pristopi. V luči trenutnega
soobstajanja literarnovednih metodologij morda najaktualnejši pristop k
Prešernu prinaša poglavje Barbare Jurša Potocco z naslovom »Reprezenta-
cija več kot človeškega sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške roman-
tike«. To je prvi poskus obravnave Prešerna z gledišča ekološke literarne
vede, ki je v slovenski literarni vedi še vedno premalo poznana. Z vidika
sodobnih ekoloških pristopov avtorica analizira (ne)antropocentrične pr-
vine reprezentacije in percepcije kraja ter pokrajine kot dela več kot člo-
veškega sveta v Prešernovem besedilu in jih primerja s Clarovim ter zlasti
z Wordsworthovim pesništvom. Iz primerjave je razvidna skrajna razlika
v odnosu do več kot človeškega sveta ali celo v možnosti okoljskega akti-
vizma pri obravnavanih pesnikih, pri čemer o okoljski zavesti, kakršna je
občasno prisotna celo pri Wordsworthu, pri Prešernu kljub njegovim re-
prezentacijam narave ni mogoče govoriti.
Maka Elbakidze in Irma Ratiani pa se v zaključnem prispevku monogra-
fije (»Rustavelijev življenjski nazor in krščanska teologija«) vrneta k obrav-
navi krščanske ideologije. Prešernov Krst jima služi kot izhodišče za obrav-
navo podobnega problema oziroma dveh podobnih problemov v gruzijski
124
Vdanost v usodo tako razlagata tudi kot funkcionalen način soočanja z re-
alnostjo, ki Črtomirja ohranja pri življenju.
Drugi del monografije se posveti komparativističnemu pristopu, ki ga je
ubralo že Potoccovo poglavje iz prvega dela, saj sta Krst in Prešeren vse do
konca monografije obravnavana z gledišča drugih avtorjev in književno-
sti. Dve poglavji Prešerna obravnavata v odnosu do italijanske oziroma do
romanskih književnosti. V poglavju z naslovom »›. . . kreposti, znanju naj
bi vi služili‹: Dantejeve sledi v poeziji Franceta Prešerna« Jadranka Cergol
raziskuje literarne in duhovne vezi, ki povezujejo Prešerna z Dantejem, ter
opozarja na njuno skupno vnemo pri uveljavljanju maternega jezika in po-
dobnost v reprezentaciji osrednjih ženskih likov Božanske komedije in Krsta
pri Savici. Italiji se posveča tudi poglavje Mirana Košute (»Italijanski krst
Krsta: ob 70-letnici prvega italijanskega verznega prevoda Prešernove pe-
snitve«), le da v obrnjeni smeri. Košuta opozarja na določeno prezrto oble-
tnico, namreč na sedemdeseto obletnico prvega (delnega) prevoda Krsta v
italijanščino. Prevod je ustvaril italijanski slavist in slovenist Luigi Salvini,
Košuta pa s prevodoslovno analizo opozori na značilnosti Salvinijeve pre-
vodne strategije, zlasti na komunikativno-pomensko zvestobo izvirniku,
in natančno analizira odzive na prevod v slovenskem literarnem polju ter
njegovo recepcijo v Italiji.
Monografijo skleneta poglavji, ki Prešerna povezujeta z bolj oddaljenimi
književnostmi, v marsičem pa tudi z drugačnimi pristopi. V luči trenutnega
soobstajanja literarnovednih metodologij morda najaktualnejši pristop k
Prešernu prinaša poglavje Barbare Jurša Potocco z naslovom »Reprezenta-
cija več kot človeškega sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške roman-
tike«. To je prvi poskus obravnave Prešerna z gledišča ekološke literarne
vede, ki je v slovenski literarni vedi še vedno premalo poznana. Z vidika
sodobnih ekoloških pristopov avtorica analizira (ne)antropocentrične pr-
vine reprezentacije in percepcije kraja ter pokrajine kot dela več kot člo-
veškega sveta v Prešernovem besedilu in jih primerja s Clarovim ter zlasti
z Wordsworthovim pesništvom. Iz primerjave je razvidna skrajna razlika
v odnosu do več kot človeškega sveta ali celo v možnosti okoljskega akti-
vizma pri obravnavanih pesnikih, pri čemer o okoljski zavesti, kakršna je
občasno prisotna celo pri Wordsworthu, pri Prešernu kljub njegovim re-
prezentacijam narave ni mogoče govoriti.
Maka Elbakidze in Irma Ratiani pa se v zaključnem prispevku monogra-
fije (»Rustavelijev življenjski nazor in krščanska teologija«) vrneta k obrav-
navi krščanske ideologije. Prešernov Krst jima služi kot izhodišče za obrav-
navo podobnega problema oziroma dveh podobnih problemov v gruzijski
124
