Page 129 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 129
Recenziji
momorilnega vedenja, ker je splošno prepričanje, da imamo Slovenci sa-
momorilen karakter. Ugotavljata, da Črtomirja v težkem položaju, utrpel
je namreč zelo hude izgube, prevevajo občutki krivde ter nemoči in se sooča
tudi z mislimi na lastno smrt. Nikakor pa ne načrtuje samomora, na koncu
se vda v usodo in sprejme novo vero. Iz vsebine pesnitve izhaja, da je Čr-
tomir sicer socialno osamljen, ne pa tudi čustveno, saj ohranja močno du-
hovno vez z Bogomilo. Avtorici ovržeta mit o samomorilnem slovenskem
karakterju in ga ne razumeta kot samomorilnega, temveč kot odpornega
(rezilientnega).
V drugem delu monografije z naslovom »Pogled skozi zrcalo« prispevek
Jadranke Cergol »›. . . kreposti, znanju naj bi vi služili‹: Dantejeve sledi v
poeziji Franceta Prešerna« govori o tem, da Prešeren po Danteju ni prevzel
le vsebine in oblike pesnitve Božanska komedija, pač pa so ga prevzela tu-
di Dantejeva alegorična, filozofska in duhovna razmišljanja. Na Dantejevo
recepcijo pri Prešernu naj bi vplival predvsem Matija Čop. Primerjava med
Božansko komedijo in Krstom prinaša veliko stičnih točk tako na struktu-
ralni kot na vsebinski ter duhovni ravni; pomenljiva je primerjava vloge
ženskih likov s pojmovanjem krščanstva in z odrešitvijo od smrtnih gre-
hov ter s smislom življenja. Avtorica poudarja, da je Dante svojo pesnitev
ustvaril kot smernice na poti odrešitve iz grešnosti, medtem ko je Prešeren
zasledoval ideal svobodnega državljana, kar zanesljivo kaže na poltisočle-
tno zgodovinsko razdaljo med obema pesnikoma.
Miran Košuta v prispevku »Italijanski krst Krsta: ob 70-letnici prvega
italijanskega verznega prevoda Prešernove pesnitve« razpravlja o prevodih
Prešernove pesnitve Krst v italijanski jezik. Posebej opozori na Salvinijevo
antologijo Zimzelen in rožmarin (1951), v kateri osrednje mesto zavzema
prav Krst pri Savici. V njej je italijanskim bralcem prevodno posredoval pe-
smi 32 slovenskih pesnikov, od Prešerna do Franceta Kosmača, s poudar-
kom na Prešernu samem (30 pesmi), Župančiču (21 pesmi), Gradniku (11
pesmi) in Kosovelu (pet pesmi). Antologija prinaša tudi poetološke portre-
te vključenih pesnikov z ustrezno bibliografijo in obširnim literarnozgodo-
vinskim uvodom »Gli Sloveni e la loro poesia« (Slovenci in njihovo pesni-
štvo). Prvi pesniški prevod Krsta v celoti, ki ga je pripravil klaretinec Franc
Husu, pa je izšel šele leta 1972. 136 let po objavi izvirnika je po Salvinije-
vi antologiji Prešernov Krst pri Savici naposled le nagovoril tudi italijanske
bralce.
Barbara Jurša Potocco se v prispevku »Reprezentacija več kot človeškega
sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške romantike« osredinja na prepo-
znavanje (ne)antropocentričnih prvin reprezentacije in percepcije kraja ter
127
momorilnega vedenja, ker je splošno prepričanje, da imamo Slovenci sa-
momorilen karakter. Ugotavljata, da Črtomirja v težkem položaju, utrpel
je namreč zelo hude izgube, prevevajo občutki krivde ter nemoči in se sooča
tudi z mislimi na lastno smrt. Nikakor pa ne načrtuje samomora, na koncu
se vda v usodo in sprejme novo vero. Iz vsebine pesnitve izhaja, da je Čr-
tomir sicer socialno osamljen, ne pa tudi čustveno, saj ohranja močno du-
hovno vez z Bogomilo. Avtorici ovržeta mit o samomorilnem slovenskem
karakterju in ga ne razumeta kot samomorilnega, temveč kot odpornega
(rezilientnega).
V drugem delu monografije z naslovom »Pogled skozi zrcalo« prispevek
Jadranke Cergol »›. . . kreposti, znanju naj bi vi služili‹: Dantejeve sledi v
poeziji Franceta Prešerna« govori o tem, da Prešeren po Danteju ni prevzel
le vsebine in oblike pesnitve Božanska komedija, pač pa so ga prevzela tu-
di Dantejeva alegorična, filozofska in duhovna razmišljanja. Na Dantejevo
recepcijo pri Prešernu naj bi vplival predvsem Matija Čop. Primerjava med
Božansko komedijo in Krstom prinaša veliko stičnih točk tako na struktu-
ralni kot na vsebinski ter duhovni ravni; pomenljiva je primerjava vloge
ženskih likov s pojmovanjem krščanstva in z odrešitvijo od smrtnih gre-
hov ter s smislom življenja. Avtorica poudarja, da je Dante svojo pesnitev
ustvaril kot smernice na poti odrešitve iz grešnosti, medtem ko je Prešeren
zasledoval ideal svobodnega državljana, kar zanesljivo kaže na poltisočle-
tno zgodovinsko razdaljo med obema pesnikoma.
Miran Košuta v prispevku »Italijanski krst Krsta: ob 70-letnici prvega
italijanskega verznega prevoda Prešernove pesnitve« razpravlja o prevodih
Prešernove pesnitve Krst v italijanski jezik. Posebej opozori na Salvinijevo
antologijo Zimzelen in rožmarin (1951), v kateri osrednje mesto zavzema
prav Krst pri Savici. V njej je italijanskim bralcem prevodno posredoval pe-
smi 32 slovenskih pesnikov, od Prešerna do Franceta Kosmača, s poudar-
kom na Prešernu samem (30 pesmi), Župančiču (21 pesmi), Gradniku (11
pesmi) in Kosovelu (pet pesmi). Antologija prinaša tudi poetološke portre-
te vključenih pesnikov z ustrezno bibliografijo in obširnim literarnozgodo-
vinskim uvodom »Gli Sloveni e la loro poesia« (Slovenci in njihovo pesni-
štvo). Prvi pesniški prevod Krsta v celoti, ki ga je pripravil klaretinec Franc
Husu, pa je izšel šele leta 1972. 136 let po objavi izvirnika je po Salvinije-
vi antologiji Prešernov Krst pri Savici naposled le nagovoril tudi italijanske
bralce.
Barbara Jurša Potocco se v prispevku »Reprezentacija več kot človeškega
sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške romantike« osredinja na prepo-
znavanje (ne)antropocentričnih prvin reprezentacije in percepcije kraja ter
127
