Page 125 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 125
Recenziji
Znanstvena monografija o Prešernovem Krstu pri Savici prinaša niz ino-
vativnih interpretacij, ki mestoma dopolnjujejo, v večini primerov pa pre-
segajo tradicionalne predstavitve ključnega besedila in avtorja slovenske
književnosti.
V prvem delu monografije prispevki Krst interpretirajo predvsem z gle-
dišča nacionalnega mita. Izjema je prispevek Igorja Grdine z naslovom
»›Nič več se nista videla na sveti‹«, ki ga zanima zlasti potencial Byronovega
vpliva na Prešerna, Krst pa s stališča Prešernove in Črtomirove subjektiv-
nosti primerja s »Soneti nesreče«. Grdinovo poglavje tako ponuja nekakšen
uvod v niz poglavij, ki se ukvarjajo s Prešernovim Krstom kot nacionalnim
mitom.
Ernest Ženko Krst in njegovo vlogo konstitutivnega mita postavi v okvir
heglovske filozofije, Črtomirjev poraz, njegovo razcepljeno zavest in idejni
razcep naroda na dva dela pa analizira s pomočjo heglovske opozicije med
gospodarjem ter hlapcem. Ženko svoje poglavje z naslovom »Razlika in to-
taliteta: Krst pri Savici kot konstitutivni mit« zaključi z vprašanjem, ali ne
bi bilo takšnega mita o Črtomirju bolje prepustiti pozabi.
Marcello Potocco v poglavju »Sveti Jean je/ni Črtomir pogan« Krst kot
nacionalni mit poveže z razlagami odnosa med morebitno krščansko in
nacionalno interpelacijo pesnitve, svojo tezo, da nacionalni in katoliški di-
skurz v Krstu nista v harmoničnem, temveč v opozicijskem razmerju, pa
podkrepi z navezavo na besedilo Edwina Johna Pratta Brébeuf and His Bre-
thren (Brébeuf in njegovi bratje), ki ga s Krstom druži prav tema pokristja-
njevanja, pri čemer pa Pratt eksplicitno prekriva protislovja ter povezuje
nacionalno in katoliško ideologijo.
Že naslednje poglavje pa nam ne le pokaže Črtomirjev mit v lepši podo-
bi, ampak predvsem opozarja, kako zavajajoče so lahko pavšalne stereoti-
pizacije nacionalnega mita; Meta Lavrič in Vita Poštuvan namreč v njem
(»Zakaj Črtomir ne umre? Preprečevanje samomora po Prešernu«) ovržeta
stereotipno predstavo o Črtomirju kot potencialnem samomorilcu. V na-
vezavi na Joinerjevo teorijo samomorilnosti v Črtomirju celo identificira-
ta elemente rezilientnosti, ki mu omogočijo preseči samomorilne vzgibe.
123
Znanstvena monografija o Prešernovem Krstu pri Savici prinaša niz ino-
vativnih interpretacij, ki mestoma dopolnjujejo, v večini primerov pa pre-
segajo tradicionalne predstavitve ključnega besedila in avtorja slovenske
književnosti.
V prvem delu monografije prispevki Krst interpretirajo predvsem z gle-
dišča nacionalnega mita. Izjema je prispevek Igorja Grdine z naslovom
»›Nič več se nista videla na sveti‹«, ki ga zanima zlasti potencial Byronovega
vpliva na Prešerna, Krst pa s stališča Prešernove in Črtomirove subjektiv-
nosti primerja s »Soneti nesreče«. Grdinovo poglavje tako ponuja nekakšen
uvod v niz poglavij, ki se ukvarjajo s Prešernovim Krstom kot nacionalnim
mitom.
Ernest Ženko Krst in njegovo vlogo konstitutivnega mita postavi v okvir
heglovske filozofije, Črtomirjev poraz, njegovo razcepljeno zavest in idejni
razcep naroda na dva dela pa analizira s pomočjo heglovske opozicije med
gospodarjem ter hlapcem. Ženko svoje poglavje z naslovom »Razlika in to-
taliteta: Krst pri Savici kot konstitutivni mit« zaključi z vprašanjem, ali ne
bi bilo takšnega mita o Črtomirju bolje prepustiti pozabi.
Marcello Potocco v poglavju »Sveti Jean je/ni Črtomir pogan« Krst kot
nacionalni mit poveže z razlagami odnosa med morebitno krščansko in
nacionalno interpelacijo pesnitve, svojo tezo, da nacionalni in katoliški di-
skurz v Krstu nista v harmoničnem, temveč v opozicijskem razmerju, pa
podkrepi z navezavo na besedilo Edwina Johna Pratta Brébeuf and His Bre-
thren (Brébeuf in njegovi bratje), ki ga s Krstom druži prav tema pokristja-
njevanja, pri čemer pa Pratt eksplicitno prekriva protislovja ter povezuje
nacionalno in katoliško ideologijo.
Že naslednje poglavje pa nam ne le pokaže Črtomirjev mit v lepši podo-
bi, ampak predvsem opozarja, kako zavajajoče so lahko pavšalne stereoti-
pizacije nacionalnega mita; Meta Lavrič in Vita Poštuvan namreč v njem
(»Zakaj Črtomir ne umre? Preprečevanje samomora po Prešernu«) ovržeta
stereotipno predstavo o Črtomirju kot potencialnem samomorilcu. V na-
vezavi na Joinerjevo teorijo samomorilnosti v Črtomirju celo identificira-
ta elemente rezilientnosti, ki mu omogočijo preseči samomorilne vzgibe.
123
