Page 57 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 57
Zakaj Črtomir ne umre? Preprečevanje samomora po Prešernu
na s številom odnosov, ki je manjše od želenega, čustvena pa z zaznanim
pomanjkanjem intimnosti v odnosu oz. odnosih. To pomeni, da o social-
ni osamljenosti govorimo v kontekstu zaznanega pomanjkanja socialno-
podporne mreže (tj. imamo manj prijateljev, znancev ipd., kot bi si jih že-
leli imeti), o čustveni osamljenosti pa v kontekstu zaznane odsotnosti ali
pomanjkanja intimnega (običajno partnerskega) odnosa (tj. nismo v par-
tnerskem odnosu, pa bi si želeli biti, ali pa v partnerskem odnosu ne čutimo
povezanosti) (De Jong Gierveld in Van Tilburg 2010).
Za razvoj samomorilnih misli sta pomembni tako socialna kot čustvena
osamljenost, vendar se njuna vloga pri razvoju samomorilnih misli razliku-
je glede na različne starostne skupine. Pri mlajših odraslih je pomemben
napovednik samomorilnih misli zgolj čustvena, ne pa tudi socialna osa-
mljenost (Gomboc idr. 2021).
Glede na besedilo pesnitve je Črtomir v Krstu socialno osamljen, saj je
izgubil svojo podporno mrežo oz. povezavo z njo – izgubil je tako prijatelje
in sovojščake kot družinske člane. Vendar Črtomir ni čustveno osamljen,
saj ohranja močno čustveno povezanost z Bogomilo, tj. ohranja čustveno-
intimen odnos z njo. Lahko ga uvrstimo med mlajše odrasle, pri katerih
socialna osamljenost ni pomemben napovednik samomorilnih misli. Čr-
tomir je glede na vsebino epa le socialno osamljen, kar pa s statističnega
vidika ne prispeva pomembno k njegovi ranljivosti glede samomorilnega
vedenja.
Samomorilni proces pri Črtomirju
Samomor ali poskus samomora se ne pojavita iznenada, temveč sta nava-
dno rezultat dlje časa trajajočega kompleksnega procesa, ki se začne s pa-
sivnimi ter nadaljuje z aktivnimi samomorilnimi mislimi, le-te pa se lahko
stopnjujejo do oblikovanja načrta za samomor. Pasivne samomorilne misli
so tiste, ki se nanašajo na željo, da ne bi več živeli (npr.: »Utrujen sem od
življenja, ne morem več naprej.«), aktivne pa poleg želje po smrti zajemajo
še akcijsko komponento, tj. razmišljanje o tem, da bi končali svoje življenje
(npr.: »Odločil sem se, da se bom ubil.«).
Samomorilni proces se torej začne s samomorilnimi mislimi, kar pome-
ni, da gre za zunanji okolici neopazno vedenje. To zajema vse pasivne in
aktivne ter zavestne in nezavedne samomorilne misli, impulze ter bolj ali
manj natančno razdelan načrt za samomor. Iz neopaznega vedenja se pro-
ces lahko razvije v obnašanje, ki je opazno tudi zunanji okolici. Posameznik
začne navzven izražati stisko oz. samomorilni namen. Poleg posrednih ali
neposrednih izjav, ki nakazujejo prisotnost samomorilnih misli, se resne
55
na s številom odnosov, ki je manjše od želenega, čustvena pa z zaznanim
pomanjkanjem intimnosti v odnosu oz. odnosih. To pomeni, da o social-
ni osamljenosti govorimo v kontekstu zaznanega pomanjkanja socialno-
podporne mreže (tj. imamo manj prijateljev, znancev ipd., kot bi si jih že-
leli imeti), o čustveni osamljenosti pa v kontekstu zaznane odsotnosti ali
pomanjkanja intimnega (običajno partnerskega) odnosa (tj. nismo v par-
tnerskem odnosu, pa bi si želeli biti, ali pa v partnerskem odnosu ne čutimo
povezanosti) (De Jong Gierveld in Van Tilburg 2010).
Za razvoj samomorilnih misli sta pomembni tako socialna kot čustvena
osamljenost, vendar se njuna vloga pri razvoju samomorilnih misli razliku-
je glede na različne starostne skupine. Pri mlajših odraslih je pomemben
napovednik samomorilnih misli zgolj čustvena, ne pa tudi socialna osa-
mljenost (Gomboc idr. 2021).
Glede na besedilo pesnitve je Črtomir v Krstu socialno osamljen, saj je
izgubil svojo podporno mrežo oz. povezavo z njo – izgubil je tako prijatelje
in sovojščake kot družinske člane. Vendar Črtomir ni čustveno osamljen,
saj ohranja močno čustveno povezanost z Bogomilo, tj. ohranja čustveno-
intimen odnos z njo. Lahko ga uvrstimo med mlajše odrasle, pri katerih
socialna osamljenost ni pomemben napovednik samomorilnih misli. Čr-
tomir je glede na vsebino epa le socialno osamljen, kar pa s statističnega
vidika ne prispeva pomembno k njegovi ranljivosti glede samomorilnega
vedenja.
Samomorilni proces pri Črtomirju
Samomor ali poskus samomora se ne pojavita iznenada, temveč sta nava-
dno rezultat dlje časa trajajočega kompleksnega procesa, ki se začne s pa-
sivnimi ter nadaljuje z aktivnimi samomorilnimi mislimi, le-te pa se lahko
stopnjujejo do oblikovanja načrta za samomor. Pasivne samomorilne misli
so tiste, ki se nanašajo na željo, da ne bi več živeli (npr.: »Utrujen sem od
življenja, ne morem več naprej.«), aktivne pa poleg želje po smrti zajemajo
še akcijsko komponento, tj. razmišljanje o tem, da bi končali svoje življenje
(npr.: »Odločil sem se, da se bom ubil.«).
Samomorilni proces se torej začne s samomorilnimi mislimi, kar pome-
ni, da gre za zunanji okolici neopazno vedenje. To zajema vse pasivne in
aktivne ter zavestne in nezavedne samomorilne misli, impulze ter bolj ali
manj natančno razdelan načrt za samomor. Iz neopaznega vedenja se pro-
ces lahko razvije v obnašanje, ki je opazno tudi zunanji okolici. Posameznik
začne navzven izražati stisko oz. samomorilni namen. Poleg posrednih ali
neposrednih izjav, ki nakazujejo prisotnost samomorilnih misli, se resne
55
