Page 70 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 70
ranka Cergol
bi zapolnila vrzel »prazne fantazije« pesnikov 18. stoletja. Po mnenju Čopa
naj bi poezija težila k iskanju resnobnosti in smisla, otresla naj bi se ideolo-
ških pogledov ali hiliastičnih vizij, smisel naj bi iskala v sami sebi in težila
naj bi k temu, da postane »resna miselna poezija«, tako kot tista iz Božan-
ske komedije (Perčič 1996, 28). Matija Čop ima pri posredovanju Dantejeve
vsebine Prešernu predvsem tri zasluge: 1. Francetu Prešernu je predstavil
klasičnost Dantejeve poezije, 2. izpostavil je nekatere ključne odlomke iz
Božanske komedije, ki predstavljajo ideal »resne miselne poezije« (France-
sca iz Riminija in Grof Ugolino iz 5. in 33. speva »Pekla«), in 3. predstavil je
predvsem primernost renesančnih pesniških oblik (str. 30).
Iz bežnega pregleda znanstvenih izhodišč lahko razberemo, da si lite-
rarna kritika ni enotna glede tega, kolikšen je Dantejev vpliv na Prešerna.
Del kritike sicer trdi, da so sledovi Danteja pri Prešernu zelo jasni, drugi
pa veliko večji vpliv nanj pripisujejo drugi florentinski »koroni«, in sicer
Francescu Petrarci, predvsem pri dojemanju vsebin in oblik lirske poezije.
Čeprav se res lahko zdi, da je imel Petrarca pri Prešernovi izbiri vsebine in
oblike večjo težo, je vseeno mogoče zaznati pomembne sledove očeta itali-
janskega jezika na literarni opus največjega slovenskega pesnika.
Namen prispevka je torej povzeti različne poglede na Dantejev vpliv na
Prešernov literarni koncept in poiskati še kakšno izmed sledi, ki ne bi bila
samo stilne ali literarne narave, temveč bi imela tudi pomen filozofskih in
duhovnih vezi, ki vežejo največja pesnika obeh evropskih narodov.
Literarna stičišča
Kot dokaz, da se je Prešeren le redko neposredno naslonil na Dantejev
opus, slovenski kritik Andrej Capuder (2002, 49) omenja dejstvo, da ob-
stajata le dva literarna odlomka, v katerih je Alighieri imenovan. Prvi je
znana uvodna kitica v »Gloso«, kjer je Dante naštet v družbi drugih velikih
pesnikov iz preteklosti; v njej je Florentinec postal simbol pesnika, ki ga
»sreča udarja« (Prešeren 1969, 118):
Le začniva pri Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovid’ja v Pontu tare;
drugih pevcev zgodbe beri:
nam spričuje Alighieri,
káko sreča pevce udarja;
Druga sled je sloviti Francescin verz iz petega speva »Pekla«, »Amor che
68
bi zapolnila vrzel »prazne fantazije« pesnikov 18. stoletja. Po mnenju Čopa
naj bi poezija težila k iskanju resnobnosti in smisla, otresla naj bi se ideolo-
ških pogledov ali hiliastičnih vizij, smisel naj bi iskala v sami sebi in težila
naj bi k temu, da postane »resna miselna poezija«, tako kot tista iz Božan-
ske komedije (Perčič 1996, 28). Matija Čop ima pri posredovanju Dantejeve
vsebine Prešernu predvsem tri zasluge: 1. Francetu Prešernu je predstavil
klasičnost Dantejeve poezije, 2. izpostavil je nekatere ključne odlomke iz
Božanske komedije, ki predstavljajo ideal »resne miselne poezije« (France-
sca iz Riminija in Grof Ugolino iz 5. in 33. speva »Pekla«), in 3. predstavil je
predvsem primernost renesančnih pesniških oblik (str. 30).
Iz bežnega pregleda znanstvenih izhodišč lahko razberemo, da si lite-
rarna kritika ni enotna glede tega, kolikšen je Dantejev vpliv na Prešerna.
Del kritike sicer trdi, da so sledovi Danteja pri Prešernu zelo jasni, drugi
pa veliko večji vpliv nanj pripisujejo drugi florentinski »koroni«, in sicer
Francescu Petrarci, predvsem pri dojemanju vsebin in oblik lirske poezije.
Čeprav se res lahko zdi, da je imel Petrarca pri Prešernovi izbiri vsebine in
oblike večjo težo, je vseeno mogoče zaznati pomembne sledove očeta itali-
janskega jezika na literarni opus največjega slovenskega pesnika.
Namen prispevka je torej povzeti različne poglede na Dantejev vpliv na
Prešernov literarni koncept in poiskati še kakšno izmed sledi, ki ne bi bila
samo stilne ali literarne narave, temveč bi imela tudi pomen filozofskih in
duhovnih vezi, ki vežejo največja pesnika obeh evropskih narodov.
Literarna stičišča
Kot dokaz, da se je Prešeren le redko neposredno naslonil na Dantejev
opus, slovenski kritik Andrej Capuder (2002, 49) omenja dejstvo, da ob-
stajata le dva literarna odlomka, v katerih je Alighieri imenovan. Prvi je
znana uvodna kitica v »Gloso«, kjer je Dante naštet v družbi drugih velikih
pesnikov iz preteklosti; v njej je Florentinec postal simbol pesnika, ki ga
»sreča udarja« (Prešeren 1969, 118):
Le začniva pri Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovid’ja v Pontu tare;
drugih pevcev zgodbe beri:
nam spričuje Alighieri,
káko sreča pevce udarja;
Druga sled je sloviti Francescin verz iz petega speva »Pekla«, »Amor che
68
